Gingko izvira iz Azije, na Kitajskem je rasel pred 270 milijoni let, na Japonskem pa so ga sadili kot sveto drevo okoli budističnih templjev. V začetku 18. stoletja so ga prinesli v Evropo.
Botanični opis
Habitus: je edinstvena vrsta v družini Ginkgoaceae. Drevesa dosežejo višino do 35 metrov, premer debla pa presega 2 metra. Veje rastejo pokonci, krona je stožčasta. Ginko je dvospolna rastlina. Ženska drevesa imajo širšo krošnjo, medtem ko so moška drevesa bolj vitka.
Cvet: Moški cvetovi so v visečih socvetjih, ženski cvetovi pa so na steblu in se tvorijo v pazduhah luskastih zaklopk. Plodovi so okrogli, veliki kot sliva in vsebujejo seme.
List: Listje je zeleno, jeseni pa postane rumeno. So pahljačaste oblike, z viličastimi rebri in razdeljeni na simetrične polovice. Obe strani sta goli, široki od 5 do 8 cm, steblo je dolgo približno 7 cm. Listi so spiralno razporejeni na vejah.
Rastne zahteve
Ginko na splošno ni preveč izbirčen, dobro prenaša zbita, alkalna in kisla tla. Optimalna tla za gojenje so dobro odcedna peščena ali ilovnata tla. Najbolje uspeva na območjih z zmernim podnebjem in prenese nizke temperature, tudi do -25 °C. Najboljši čas za sajenje ginka je pomlad ali jesen.
Galerija
Uporaba / Funkcija v zasaditvah
Soliterno sajenje
Sajenje v skupinah
List z zanimivo obliko za aranžiranje
Za izdelavo slik iz stisnjenega rastlinskega materiala
Posebna uporaba
List ginka se uporablja v fitoterapiji – izboljšuje cirkulacijo, kar vpliva na boljši pretok krvi v možgane, ki vplivajo na spomin. Uporablja se tudi za zdravljenje krčnih žil in slabe prekrvavitve v okončinah. Uživamo lahko tudi jedro koščice, ki je znano kot specialiteta v deželah Daljnega vzhoda.
Razmnoževanje
Razmnožujemo jo lahko s semeni, potaknjenci, s tehniko markotiranja ter s cepljenjem iz žil in štorov.
Piškotke uporabljamo za zagotavljanje najboljše uporabniške izkušnje na našem spletnem mestu. Če še naprej uporabljate to spletno mesto, domnevamo, da se s tem strinjate.Se strinjamPolitika piškotkov