>
>

Priročnik

Priročnik za delodajalce na področju arboristike za vključevanje oseb s posebnimi potrebami

Kazalo vsebine

Uvod

Ker je poslanstvo poklicnih programov omogočiti vsem dijakom, da postanejo zaposljivi, je Priročnik v pomoč delodajalcem, ki bi na področju arboristike vključevali nekatere osebe s posebnimi potrebami. Priročnik opisuje, katere delovne naloge so primernejše za osebe z določenimi težavami oz. motnjami in kako te naloge primerno prilagoditi, da bodo ustrezale njihovim zmožnostim. Z uvedbo tega pristopa lahko povečamo zaposlenost oseb z oviranostmi in dosežemo boljše rezultate za delodajalce. Pri pripravi priročnika smo se osredotočili predvsem na blage oblike oviranosti, ki so najpogostejše med dijaki v nižjih in srednjih poklicnih programih ter med tistimi, ki so že zaposleni v podjetjih.

Priročnik opiše, kako osebo z oviranostjo naučiti (nove) delovne naloge in kako določiti potrebne prilagoditve v delovnem procesu za izboljšanje delovnih izkušenj. To bo koristilo tudi učiteljem, ki poučujejo vsebine s področja arboristike, zlasti pri izvajanju praktičnega pouka z dijaki s posebnimi potrebami. Priročnik pomaga učiteljem in delodajalcem prepoznati močne strani dijakov/zaposlenih in ustrezno usmeritev za njihov razvoj.

Poleg delodajalcev in učiteljev so dijaki in zaposleni ciljna skupina, ki jo priročnik naslavlja z namenom zvišanje njihove zaposljivost. Poleg tega bodo z izboljšanim razumevanjem, kako ustrezno izbrati in prikazati naloge glede na zmožnosti, osebe s posebnimi potrebami pridobile samozavest ter se počutile bolj koristne in izpolnjene na delovnem mestu.

1. Opredelitev motnje in opis osnovnih značilnosti oseb s posebnimi potrebami

Opis

ADHD * (motnja pozornosti s hiperaktivnostjo) – razvojna motnja vedenja, ki se kaže v oslabelosti ali motnji delovanja možganov že v otroštvu.

ADHD je ena najpogostejših nevropsihiatričnih motenj v otroštvu in v večini primerov vztraja v odrasli dobi. Značilna je po treh osnovnih simptomih – povečani hiperaktivnosti, nepozornosti in impulzivnosti:

Hiperaktivnost se lahko izrazi kot pretirana ali razvojno neprimerna raven vokalne in motorične aktivnosti. Vključuje gibanje, ki ne ustreza celotni situaciji. Med komunikacijo posamezniki prekomerno govorijo, pogosto komentirajo, prekinjajo govor ali oddajajo nenavadne zvoke. Osnovna manifestacija je stalno gibanje posameznika, ki se vrti, skače, se igra z rokami in moti druge.

Nepozornost se kaže v nezmožnosti vzdrževanja pozornosti, posamezniki so pozabljivi, ne poslušajo, ne morejo ločiti pomembnega od nepomembnega in imajo težave z organiziranjem nalog in dejavnosti. Težko se koncentrirajo na naloge, imajo težave pri dokončanju nalog v določenem času in ne morejo delati pozorno daljše časovno obdobje.

Impulzivnost je način delovanja, pri katerem posameznik čustveno reagira na nepričakovane situacije. Ti posamezniki so v večjem tveganju za poškodbe, ne morejo počakati na končne instrukcije in takoj ukrepajo.

Impulzivnost pri posamezniku se kaže v:

  • odgovarjanju, preden je vprašanje končano
  • nezmožnosti čakanja na svoj vrstni red
  • neprimernem prekinjanju in vdiranju v komunikacijo drugih (prekinjanje govora)
  • – prekomerni komunikaciji ne glede na družbene običaje

Posebnosti

Ljudje z ADHD so zelo aktivni in imajo težave z vzdrževanjem pozornosti. Težko vzdržujejo eno aktivnost dalj časa. Učenje je zanje izredno težko, kar velja tudi za učenje praktičnih dejavnosti ali komunikacijskih veščin.

Glavni problem pri ljudeh z ADHD je nezmožnost nadzorovanja svojih reakcij na signale, dražljaje ali dogodke, ki na jih vplivajo in niso povezani s tem, kar trenutno počnejo.

Ljudje z ADHD:

  • Imajo potrebo po povečani aktivnosti. Posamezniki so nemirni in polni energije, ki je ne bi smeli zatirati, ampak jo je treba “izprazniti”. Morajo imeti prostor za »vadbo«, da lahko usmerijo svojo energijo. Zato je potrebno ustvariti individualne pogoje zanje.
  • Imajo pomanjkanje pozornosti in koncentracije. Pogosto se zgodi, da posamezniki spregledajo pomemben del informacije ali navodila, ker razmišljajo o nečem drugem. Pomembno je preverjanje razumevanja navodil.
  • Ne primanjkuje jim ročne spretnosti. Ti posamezniki so ročno spretni, vendar potrebujejo dalj časa, da obvladajo določeno dejavnost. Prav tako potrebujejo več potrpežljivosti in pozornosti z naše strani, kar jim bo pomagalo obvladati to dejavnost.

Močna področja

Posamezniki z ADHD lahko prispevajo na različna področja v naši družbi. Zaradi velike ustvarjalnosti in iznajdljivosti so dragoceni člani skupnosti. Njihova energija se pogosto prenese na druge ljudi, kar ustvarja prijetno delovno klimo. Njihova prednost je »hiperpozornost«, zato se lahko, ko jih nekaj navduši, posvetijo temu ure in ure. Posamezniki so pogosto radovedni, zainteresirani za nove dražljaje in radi preizkušajo nove stvari. Mnogi posamezniki z ADHD so zelo perceptivni, dobri pri ugibanju. Prav tako so znani po odličnih vodstvenih spretnostih.

Šibka področja

Čeprav so posamezniki z ADHD lahko dragoceni člani delovnih skupin, ne smemo pozabiti na njihove šibkosti, ki jim preprečujejo opravljanje določenih dejavnosti. Pogosto so značilni po nestrpnosti, nepazljivosti in šibkem spominu. Ker imajo težave z dolgotrajnim mirovanjem, to vodi v tvegana vedenja, kjer iščejo nevarne in razburljive situacije. Težko se dolgo zadržijo pri eni dejavnosti. Niso zelo dobri pri nadzoru svojih čustev, so »razpoloženjski« in pogosto delujejo zelo hitro in eksplozivno (impulzivno vedenje). Posamezniki niso zelo spretni pri načrtovanju in organiziranju vsakodnevnih dejavnosti. Včasih imajo težave s sledenjem navodilom. Posamezniki z ADHD se pogosto zavedajo svojih pomanjkljivosti, kar vodi v nizko samozavest in občutek manjvrednosti. Kot način obrambe uporabljajo agresivnost in avtoritarno vedenje.

Opis

Okvara sluha je delna ali popolna izguba sluha, omejena sposobnost zaznavanja slušnih dražljajev.

Okvara sluha je bolj ali manj oslabljena sposobnost slušnega analizatorja za zaznavanje zvokov iz okolja in govora. Za posameznike je značilna uporaba nacionalnega znakovnega jezika.

Poznamo več skupin oseb z okvaro sluha:

  1. Osebe z omejeno sposobnostjo sluha – naglušni. Izguba sluha lahko prizadene osebo v kateri koli starosti. Osebe, ki imajo tako okrnjeno slušno zaznavanje, da lahko zaznavajo govorjeni govor s pomočjo kompenzacijskih pripomočkov, veljajo za naglušne. Izgovorjava pri teh osebah ni posebej opazna, pojavijo se lahko nepravilni poudarki besed, melodija ali dinamika izgovarjave.
  2. 100% gluhe osebe. Gluhe osebe so tiste, pri katerih se je okvara sluha pojavila v zgodnjem otroštvu, preden so pridobile govor. Izguba sluha je tolikšna, da so popolnoma izgubili sluh ali pa je njihova slušna funkcija močno okrnjena. Tudi ob dobri oskrbi teh oseb ostane zvočna stran govora oslabljena.
  3. Osebe, ki postanejo gluhe za časa življenja. Ta skupina vključuje ljudi, pri katerih je prišlo do izgube sluha po tem, ko so že pridobili govor in besedišče. Njihove govorne sposobnosti so običajno ohranjene.

Posebnosti

Gluhe osebe

  • motnje govora in izgovorjave,
  • motnje pozornosti,
  • motnje kratkoročnega in dolgoročnega spomina,
  • težave pri prepoznavanju, pomnjenju in reprodukciji predmetov,
  • težave z miselnimi operacijami,
  • šibek besedni zaklad,
  • navzoč občutek manjvrednosti,
  • povečana raven agresije.

Omejitve zaradi okvare sluha:

  • ovira v komunikaciji (omejena sposobnost razumevanja drugih, moten razvoj govora),
  • primanjkljaj pri orientacijskih sposobnostih (zmanjšana orientacija v prostoru, ki je omejena le na vidno polje),
  • psihološko breme (ljudje so odvisni od življenja v tišini),
  • omejeni socialni odnosi zaradi težav v komunikaciji,
  • negativen vpliv na razvoj mišljenja (notranji govor ni razvit).

Močna področja

Osebe s to oviranostjo imajo več prednosti, ki jim omogočajo odličnost na določenih področjih. Imajo bolj razvito vidno zaznavanje in večjo »koncentracijo vida« kot osebe brez motenj. Zelo pomembna prednost oseb z okvaro sluha so njihove odlične sposobnosti opazovanja. Pogosto imajo razvit občutek za podrobnosti.

Šibka področja

Največja težava pri teh osebah je komunikacija. Če je oseba gluha že od rojstva, je njena izgovorjava slabša, njen govor pa je težje razumeti. Ti posamezniki imajo pogosto moten razvoj govora, kar jih omejuje pri vzpostavljanju komunikacije z drugimi ljudmi. Zanje je značilno pomanjkanje orientacijskih sposobnosti. Njihov besedni zaklad je majhen. Kar zadeva slovnico – v govoru se lahko pojavijo nepravilni časi, pregibanje, nepravilna raba števila ali predponskih sklonov. Vsa ta dejstva lahko vplivajo na njihovo čustveno plat, zato so ti posamezniki pogosto čustveno nestabilni, so običajno zelo občutljivi.

Opis

Downov sindrom je nevrorazvojna genetska motnja, ki se pojavi zaradi presežka kromosoma ali dela kromosoma, najpogosteje kromosoma 21 (Windsperger in Hoehl, 2021).

Prevalenca Downovega sindroma v Evropi je približno 1 od 1000/1500 rojstev, tako da v Evropi živi približno 417.000 ljudi z Downovim sindromom (de Graaf, Buckley in Skotko, 2021). Vendar se lahko ta stopnja med različnimi regijami in državami v Evropi precej razlikuje.

Osebe z Downovim sindromom imajo kompleksno simptomatiko, ki vključuje zaostanke v telesni rasti, kot so zaostanki v motoričnem in jezikovnem razvoju, imajo značilne obrazne poteze, težave z verbalnim spominom in blago do zmerno intelektualno oviranost. Osebe z Downovim sindromom imajo lahko tudi nekatere pridružene zdravstvene težave, kot so prirojene srčne napake, izguba sluha in motnje ščitnice (Windsperger & Hoehl, 2021).

Resnost simptomov se lahko med posamezniki z Downovim sindromom zelo razlikuje, mnogi posamezniki s to boleznijo pa ob ustrezni podpori in oskrbi živijo polno življenje. Z zgodnjim posredovanjem, izobraževanjem in dostopom do zdravstvene oskrbe lahko posamezniki z Downovim sindromom dosežejo razvojne mejnike in živijo produktivno življenje v svoji skupnosti.

Posebnosti

Glavne značilnosti in posebnosti oseb z Downovim sindromom so:

  • Fizične značilnosti.
    Osebe z Downovim sindromom imajo pogosto značilne obrazne poteze, kot so mandljaste, nagnjene oči, sploščen nosni most in izbočen jezik. Imajo lahko tudi manjšo glavo od povprečne velikosti in nižjo postavo. Te telesne značilnosti niso univerzalne in se lahko med posamezniki razlikujejo po intenzivnosti.
  • Rast in razvoj.
    Posamezniki z Downovim sindromom lahko dosežejo razvojne mejnike, kot sta hoja in govor, počasneje v primerjavi s svojimi vrstniki. Imajo večje težave z grobo in fino motoriko, ravnotežjem in koordinacijo. Ena od glavnih značilnosti je tudi počasnejši in težji razvoj govora in jezika, zaradi česar je njihov govor pogosto slabši in včasih težje razumljiv. Posledično se lahko soočajo z izzivi v socialnih interakcijah in komunikaciji, vendar pa imajo pogosto toplo in privlačno osebnost. Lahko oblikujejo smiselne odnose in pozitivno prispevajo svojim družinam in skupnostim.
  • Intelektualna oviranost.
    Posamezniki z Downovim sindromom običajno zaostajajo v kognitivnem razvoju in lahko potrebujejo dodatno podporo na področjih, kot sta jezik in učenje. Downov sindrom je povezan z blago do zmerno intelektualno oviranostjo (Bull & Committee on Genetics, 2011).
  • Zdravstvene težave.
    Ljudje z Downovim sindromom so bolj nagnjeni k določenim zdravstvenim stanjem v primerjavi s splošno populacijo. Ta lahko vključujejo prirojene srčne napake, težave s sluhom in/ali vidom, motnje ščitnice, prebavne težave ter povečano tveganje za razvoj levkemije (Tod, 2013). Z napredkom v medicinski oskrbi in socialni podpori se je pričakovana življenjska doba posameznikov z Downovim sindromom v zadnjih letih znatno povečala. Mnogi zdaj dočakajo 50., 60. leto in več, čeprav se še vedno lahko soočajo z določenimi zdravstvenimi izzivi, povezanimi s staranjem (de Graaf, Buckley & Skotko, 2021).

Močna področja

Posamezniki z Downovim sindromom so dragoceni člani skupnosti in lahko prispevajo na različnih področjih.

Pogosto se poudarja, da so pridni in zanesljivi delavci, pogosto izkazujejo tople, prijazne in ljubeče osebnosti, so lahko empatični in vzpostavljajo močne čustvene povezave z drugimi, izkazujejo izjemno odpornost pri soočanju z življenjskimi izzivi ter pogosto ohranjajo pozitiven pogled na svet in lahko pokažejo odločnost ter visoko motivacijo za dosego svojih ciljev. Čeprav se komunikacijske sposobnosti lahko razlikujejo, imajo posamezniki z Downovim sindromom običajno močne socialne veščine; uživajo v interakcijah z drugimi in so lahko družbeno dojemljivi.

Veliko posameznikov z Downovim sindromom ima naravno nagnjenost k vključevanju in sprejemanju drugih ter pogosto spodbujajo občutek pripadnosti in skupnosti.

Posamezniki z Downovim sindromom, kot vsi posamezniki, imajo edinstveno kombinacijo močnih in šibkih točk. Pomembno je prepoznati in podpirati obe plati, da bi jim pomagali uspevati.

Šibka področja

Kljub rehabilitaciji oseb z Downovim sindromom se lahko opazijo nekatere “šibkosti”. Te “šibkosti” najpogosteje izvirajo iz nezadostnega dela z osebami z Downovim sindromom. Najpogosteje se to kaže v nepoznavanju družbenih norm in prekoračitvi osebnih meja (na primer objemanje neznancev).

Zaradi pogostih zdravstvenih težav osebe z Downovim sindromom pogosto ne morejo opravljati nalog, za katere imajo kontraindikacije. To pomeni, da na primer dijaki/zaposleni s slušnimi motnjami (težave s sluhom) ne smejo delati na višini, dijaki/zaposleni s srčnimi obolenji pa ne morejo delati v izjemno vročih ali hladnih pogojih (npr. v hladilnicah). Pri dijakih/zaposlenih z Downovim sindromom je to odvisno od njihovega zdravstvenega stanja, najpogosteje pa so to dela na višini, naloge, ki zahtevajo veliko fizičnega napora, ali dela, ki se izvajajo v ekstremnih vremenskih razmerah.

Poleg tega večina dijakov/zaposlenih z Downovim sindromom potrebuje več časa za opravljanje zapletenih nalog, pri nalogah, ki zahtevajo dobro razvite fine motorične spretnosti, grobe motorične spretnosti ali koordinacijo (hoja, tek in pisanje), pa potrebujejo dodatno podporo.

Včasih imajo težave z verbalnim izražanjem, kar lahko vpliva na komunikacijo in socialne interakcije. Nekateri posamezniki z Downovim sindromom lahko imajo težave s pozornostjo in koncentracijo, kar lahko vpliva na šolski uspeh in vsakodnevne naloge. Nekateri izmed njih so lahko bolj občutljivi na senzorične dražljaje, kot so hrup ali močna svetloba, kar lahko vpliva na njihovo udobje in sposobnost osredotočanja v določenih okoljih.

Opis

Disleksija, disgrafija in diskalkulija oziroma specifične učne težave (SUT), so nevrološke motnje v razvoju, ki se najpogosteje odkrijejo, ko učenec začne hoditi v šolo (APA, 2013).

Najpomembneje je, da imajo posamezniki s SUT vrsto kognitivnih prednosti in slabosti, ki so prisotne tudi v splošni populaciji in se gibljejo na kontinuumu (Butterworth & Kovas, 2013).

Pogostost specifičnih učnih težav (SUT) in specifične učne težave, ki jih obravnavamo, se lahko v različnih državah Evrope razlikujejo.

Disleksija je učna motnja, ki vpliva na branje, pismenost in jezikovne spretnosti. Ljudje z disleksijo imajo težave z natančnim ali tekočim prepoznavanjem besed (in simbolov v obliki črk, številk), slabo dekodiranje in slabe pravopisne spretnosti (Shaywitz & Shaywitz, 2008).

Disgrafija je učna motnja, ki vpliva na pisanje, pri čemer izstopajo težave z natančnostjo črkovanja, slovnico ter jasnostjo ali organizacijo pisnega izražanja (APA, 2013).

Diskalkulija je učna motnja, ki vpliva na matematične spretnosti. Pojavljajo se težave pri pridobivanju in razumevanju pojma števila ter pri izvajanju matematičnih/aritmetičnih nalog (APA, 2013).

Posebnosti

Dijaki z disleksijo, disgrafijo in diskalkulijo so povprečno ali nadpovprečno inteligentni in ne potrebujejo prilagoditve vsebine ali zmanjšanja delovnih nalog.

Posamezniki z disleksijo imajo težave pri povezovanju zvokov in zlogov v besede, spreminjajo besede z premikanjem ali vstavljanjem zlogov, izpuščajo črke in zloge, pri branju se vračajo na prejšnjo vrstico ali izpuščajo vrstice. Čeprav imajo lahko dijaki/zaposleni z disleksijo močne govorne jezikovne spretnosti, se lahko soočajo s težavami pri razumevanju branja zaradi težav z dekodiranjem besedila in obdelavo pisnih informacij.

Posamezniki z disgrafijo imajo pogosto neurejen in težko berljiv rokopis, pisanje je počasno, z veliko napakami (imajo težave s povezovanjem zvokov in črk, pogosto se pojavijo nadomestki podobnih črk, zrcalno pisanje črk in številk, vstavljanje, dodajanje, ponavljanje, premikanje ali izpuščanje besed ali zlogov, težave pri uporabi pravil črkovanja in slovnice). Dijaki/zaposleni z disgrafijo se lahko spopadajo z berljivostjo rokopisa, oblikovanjem črk, presledki in doslednostjo.

Posamezniki z diskalkulijo imajo težave s štetjem nazaj, pokažejo se težave pri razumevanju matematičnih pojmov, kot je vrednost mesta, in počasnost pri izvajanju izračunov, imajo slab občutek za števila in ocenjevanje. Nekateri dijaki z diskalkulijo se lahko težko orientirajo v prostoru, kar otežuje razumevanje geometrijskih pojmov ali interpretacijo grafov in tabel. Pogosti so primanjkljaji v delovnem spominu, kar lahko vpliva na sposobnost pomnjenja matematičnih postopkov, formul in zaporedij. Prav tako se lahko težko spopadajo s pojmi, povezanimi s časom, kot je branje ure na uri ali razumevanje urnikov. Lahko imajo tudi težave z denarnimi pojmi, kot je vračanje denarja ali razumevanje finančnih transakcij.

Močna področja

Glede na to, da morajo dijaki s specifičnimi učnimi težavami med izobraževanjem vložiti več truda, pogosto razvijejo delovne navade, se dobro učijo z večmodalnim pristopom in so uspešni, če prejmejo potrebne prilagoditve. Posamezniki s specifičnimi učnimi težavami, kot so disleksija, diskalkulija in disgrafija, imajo pogosto edinstvene prednosti poleg svojih izzivov. Prepoznavanje in spodbujanje teh prednosti lahko pomaga posameznikom z učnimi razlikami, da uspejo in uspevajo.

Mnogi posamezniki z učnimi težavami izkazujejo ustvarjalnost na različne načine, vključno z umetniškim izražanjem, reševanjem problemov in ustvarjalnim razmišljanjem, nekateri imajo močne vizualne miselne spretnosti, kar jim omogoča, da vizualizirajo pojme, vzorce in povezave na načine, ki jih drugi morda ne vidijo.

Namesto da se osredotočajo zgolj na podrobnosti, posamezniki z učnimi težavami pogosto izstopajo pri zaznavanju širše slike in povezovanju na videz nepovezanih informacij.

Mnogi posamezniki z učnimi težavami razvijejo odpornost in vztrajnost, ko se spopadajo z izzivi pri učenju in vsakodnevnem življenju. Naučijo se prilagajati, reševati probleme in vztrajati kljub oviram, kar so ključne spretnosti v različnih vidikih življenja.

Šibka področja

Večina ljudi s specifičnimi učnimi težavami se težko spopada z razumevanjem kompleksnih besed, prenesenih pomenov, sinonimov in vseh vrst jezikovnih in terminoloških pasti.

Težave z branjem, pisanjem in matematiko lahko vodijo v frustracijo, nizko samozavest in včasih težave z duševnim zdravjem.

Mnogi posamezniki s specifičnimi učnimi težavami imajo lahko počasnejšo hitrost obdelave informacij, kar pomeni, da potrebujejo več časa za razumevanje in odzivanje na informacije v primerjavi s svojimi vrstniki. To lahko vpliva na naloge, kot so razumevanje besedila, dokončanje nalog in sledenje navodilom v realnem času. Nekateri izmed njih imajo lahko omejitve v delovnem spominu, kar otežuje začasno zadrževanje in obdelavo informacij, kar lahko vpliva na naloge, kot so reševanje večstopenjskih problemov, sledenje navodilom in pomnjenje navodil.

Nekateri posamezniki z učnimi težavami se lahko spopadajo s težavami s prostorsko zaznavo, kar otežuje razumevanje prostorskih odnosov, smeri in uporabe zemljevidov.

* Velja na splošno za osebe z MAS in tudi posebej za osebe z Aspergerjevim sindromom (glede na to, da veljajo osebe z Aspergerjevim sindromom za visoko funkcionalne avtiste, ki imajo sicer določene specifike, sicer pa so lahko povprečno ali celo nadpovprečno inteligentni, se spodaj nanizane značilnosti ter usmeritve pri teh osebah smiselno uporablja za njihovo šibko področje, na ostalih področjih pa se pričakuje, da ne potrebujejo večjih prilagoditev). Posebnosti, ki veljajo za osebe z Aspergerjevim sindromom pa so posebej prikazane v naslednjem poglavju.

Opis

O MAS (motnje avtističnega spektra) govorimo, ko:

  • je prisoten pomemben primanjkljaj na področju socialne interakcije in komunikacije ter
  • ob omejenih, ponavljajočih in stereotipnih vzorcih vedenj, interesov in aktivnosti, ob upoštevanju posebnosti v senzornem procesiranju (DSM-V, Rehberger, 2021).

O spektru motenj govorimo, ker se te težave pri vsakem posamezniku izražajo zelo različno. Motnje avtističnega spektra vključujejo osebe z avtizmom z različnimi motnjami. Vključujejo tudi osebe z Aspergerjevim sindromom, ki veljajo za visokofunkcionalne avtiste. Nekateri ljudje z avtizmom so sposobni živeti relativno “vsakdanje” življenje, spet drugi potrebujejo vse življenje strokovno pomoč.

Avtizem je kompleksna razvojna motnja s heterogeno etiologijo (različnimi vzroki) in močno genetsko osnovo. Raziskave kažejo, da kombinacije genetskih in okoljskih dejavnikov lahko povzročijo spremembe v razvoju možganov. V zadnjih 15-20 letih smo priče skokovitemu porastu MAS. Svetovne raziskave kažejo, da ima eno izmed motenj avtističnega spektra 1,1% ljudi (Macedoni-Lukšič 2006 in Jurišić, 2016).

Posebnosti

Potrebujejo rutino

Svet se lahko zdi zelo nepredvidljiv in zmeden kraj za ljudi z avtističnimi motnjami, saj imajo le-ti pogosto raje ustaljeno dnevno rutino, saj tako vedo, kaj se bo zgodilo vsak dan. Rutina lahko pomeni, da se želijo vsak dan peljati po isti poti na delo ali pa jesti vedno popolnoma isto hrano na primer za malico, ki je postrežena po enakem zaporedju.

Prav tako so za njih zelo pomembna pravila: za ljudi z MAS je lahko zelo težko sprejeti drugačen pristop, ko so se že enkrat naučili “pravilne” poti. Prav tako je ljudem z avtističnimi motnjami težko sprejeti spremembe, vendar se lahko z njimi lažje soočijo, če so na njih pripravljeni.

Imajo posebne interese

Mnogo ljudi z MAS že v mladosti zelo intenzivno razvija posebne interese. Te lahko sčasoma spremenijo ali pa jih ohranijo za vse življenje. Posebni interesi so lahko: risanje, glasba, računalniki, vlaki, gasilci, dinozavri idr. Nekateri ljudje z MAS lahko sčasoma tudi delajo v skladu s svojimi posebnimi interesi. Za druge pa ti interesi ostanejo le hobi. Lahko pa so posebni interesi tudi precej nenavadni. Na primer, nekdo z MAS je zelo rad pobiral smeti. Ta njegov interes so nato razvijali in razširili na področje recikliranja in skrbi za okolje.

Senzorna občutljivost

Ljudje z avtističnimi motnjami so pogosto senzorno občutljivi. Ta občutljivost se lahko nanaša na eno ali pa na več čutil oz. občutkov − vid, sluh, vonj, okus in dotik. Posameznik je lahko preobčutljiv (hipersenzibilnost) ali pa premalo (hiposenzibilnost) občutljiv na dražljaje. Na primer, za osebo z avtizmom so lahko nekateri običajni zvoki, ki jih ostali ljudje sploh ne registrirajo, nevzdržno glasni in moteči. To lahko pri posamezniku z MAS povzroči anksioznost ali celo fizične bolečine. Zato si zaradi preglasnega zvoka pokrivajo ušesa. Tako se osebe z MAS izogibajo določenim zvokom, ali vonjem (parfumi, dezodoranti), zavračajo določene tkanine, izrazito so izbirčni pri hrani in izogibajo se dotikom.

Ljudje, ki so hiposenzibilni morda ne čutijo bolečine ali zelo visoke ali nizke temperature.

Zibanje / vrtenje

Nekateri ljudje z MAS se vrtijo, zibajo ali mahajo z rokami, da vzpodbudijo določene občutke, vzpostavijo ravnotežje ali pa s tem nadzorujejo stres.

Močna področja

Osebe z avtističnimi motnjami imajo nenavadno mešanico šibkih in močnih področij, posebnost pri nekaterih pa so posamezne izredne sposobnosti »savant veščine«.

Osebe z MAS pogosto odlikujejo: odličen spomin, dobro logično sklepanje, izrazit smisel za podrobnosti, visoka toleranca do ponavljajočega se in rutinskega dela, izrazito specifična znanja (prebirajo enciklopedije), razmišljanje zunaj ustaljenih okvirjev, oblikovanje ustvarjalnih idej, vztrajnost, iskrenost, lojalnost.

Ko najdejo temo ali dejavnost, ki pritegne njihovo zanimanje, se v to področje navadno zelo poglobijo, ves čas o tem govorijo, raziskujejo in iz tega zanimanja lahko nastane uspešen hobi, kasneje pa tudi poklic, kjer so lahko uspešni. Seveda to velja za tiste osebe z MAS, ki so bolj funkcionalne in zmožne večje samostojne skrbi zase.

Kljub številnim močnim področji, imajo osebe z MAS številne težave v vsakodnevnem delovanju.

Šibka področja

Socialno komunikacijski izzivi

Ljudje z MAS imajo težave tako na področju verbalne kot neverbalne komunikacije. Mnogi med njimi zelo dobesedno razumejo govor in mislijo, da ljudje rečejo natančno to, kar mislijo. Največkrat težko uporabljajo in razumejo:

  • obrazno mimiko in intonacijo glasu,
  • prenesen pomen besed, šale in sarkazem,
  • pogoste fraze in izreke (fraza “Veslal je kot nor”, ki jo ljudje pogosto izrečejo, kadar mislijo, da je nekdo zelo hitro veslal, dobesedno pa bi to pomenilo, da je nekdo veslal kot duševno bolan človek).

Nekateri ljudje z avtističnimi motnjami morda ne govorijo, ali imajo dokaj omejen govor. Večinoma razumejo, kaj se jim govori, vendar za komunikacijo pogosto uporabljajo druga sredstva, kot so npr. neprimerna vedenja in različne kretnje, ki jih po navadi razumejo le tisti, ki so osebi z avtizmom zelo blizu. Drugi spet, imajo dobro razvit govor in jezikovne veščine, vendar pa lahko imajo težave s sodelovanjem v pogovoru, morda ponavljajo tisto, kar je nekdo rekel ali določene fraze (to imenujemo eholalija) ali pa neprestano govorijo le o tistem, kar jih zanima.

Osebam z avtističnimi motnjami je v veliko pomoč, če z njimi govorimo na jasen, dosleden način, ter jim damo čas, da obdelajo (procesirajo) informacijo, ki jim je bila povedana.

Izzivi v socialni interakciji

Ljudje z MAS imajo pogosto težave s prepoznavanjem ali razumevanjem čustev in občutij drugih ljudi ter izražanjem njihovih lastnih kar jim otežuje, da se vklopijo v družbo.

Ljudje z avtističnimi motnjami v socialnih interakcijah:

  • ne razumejo nenapisanih družbenih pravil, ki se jih večina nas nauči mimogrede,
  • večkrat stojijo preblizu nekoga s katerim se pogovarjajo ali pa načnejo neprimerno temo za pogovor,
  • včasih se zdi, da so brezčutni, ker ne zmorejo prepoznati, kako se nekdo počuti,
  • pogosto so boleče iskreni, neposredni,
  • ne kažejo zanimanja za klepet,
  • raje preživljajo čas sami, kot pa da iščejo družbo drugih ljudi,
  • ne iščejo potrditve, tolažbe drugih ljudi,
  • zdi se, kot da se obnašajo “čudno” ali neprimerno, saj imajo težave pri izražanju svojih občutij, čustev in potreb.

Težave na področju socialne interakcije pomenijo tudi, da imajo ljudje z avtističnimi motnjami težave pri vzpostavljanju prijateljstva: nekateri si zelo želijo, da bi se družili z drugimi, vendar pa ne vedo natančno, kako naj to storijo.

Izzivi, povezani s šibkimi izvršilnimi funkcijami (ključne pri opravljanju vsakodnevnih dejavnosti):

  • težave z načrtovanjem in organizacijo,
  • pomanjkanje miselne prožnosti (onemogoča učinkovito prilagajanje na nepričakovane dogodke),
  • zmanjšana inhibicija (potrebujejo zavestni napor pri obvladovanju neprimernih vedenj in odzivov),
  • izrazita usmerjenost k posameznim podrobnostim, ki jim zastre celovit pogled na situacijo (vidijo posamezna drevesa in ne skupnega gozda).

V vsakdanjem življenju se to kaže kot zamujanje, odlašanje, izgubljanje reči, pozabljanje zadolžitev, čustvenih izbruhih, (pomanjkanju čustvene regulacije), skakanju v besedo, neredu, nezmožnost slediti večstopenjskim navodilom in kompleksnim nalogam, pomanjkanju zmožnosti postavljanja prioritet.

2. Smernice za delodajalce na področju arboristike za vključevanje oseb s posebnimi potrebami

Podajanje navodil za izvajanje nalog − priporočene prilagoditve

  • Najprej pridobite njihovo pozornost, nato podajte navodila,
  • uporabljajte jasna in kratka navodila,
  • ponovite jih večkrat,
  • redno preverjajte, ali razumejo vsak korak,
  • neprekinjeno preverjajte razumevanje navodil,
  • bodite potrpežljivi in dajte več časa za izvedbo,
  • priznavajte in spoštujte različne sloge učenja,
  • cenite dosežke in uspešno
  • zaključevanje nalog,
  • priznajte njihov trud in napredek.

Pridobivanje novih kompetenc

  • Dajte posameznikom več časa za pridobivanje ročnih spretnosti,
  • zagotovite individualno podporo,
  • bodite potrpežljivi,
  • imejte prijazen odnos,
  • ne pozabite pohvaliti za izpolnitev vsakega koraka,
  • ponovite naloge ali jih razložite korak za korakom, če je potrebno,
  • vprašajte, ali razumejo vsako nalogo,
  • spreminjajte naloge, ker ne zdržijo dolgo pri eni aktivnosti.

Kako oblikovati delovni proces/delovni tok

Komunikacija je zelo pomembna pri delu z osebami z ADHD. Delodajalci naj upoštevajo določena načela pri delu s takšnimi osebami:

Primerno komuniciranje

Sodelavci ali nadrejeni naj ne uporabljajo verbalnih ukazov, ki zvenijo preveč avtoritarno in diktatorsko. Pri osebah z ADHD lahko tak dražljaj povzroči odpor do govora ali agresivnost, zato je priporočljivo uporabiti miren in uravnotežen pristop.

Izvajanje kratkoročnih nalog

Idealno je izvajati le eno delovno nalogo v določenem specifičnem času, da se prepreči izguba pozornosti.

Mirno delovno okolje

Pogosto je potrebno, da osebe z ADHD delajo v mirnem in tihem okolju. Če takšnih pogojev ni mogoče zagotoviti, je priporočljivo nuditi slušalke za zmanjšanje/odpravo hrupa.

Različne delovne naloge

Izmenjevanje različnih delovnih nalog v kratkih intervalih lahko pomaga ohraniti pozornost med dejavnostmi.

Podajanje navodil za izvajanje nalog − priporočene prilagoditve

Pri delu z osebami z okvarami sluha moramo upoštevati določena načela:

  • govorimo naravno in ohranjamo stik z očmi,
  • ne kričimo ali govorimo preglasno,
  • med govorjenjem ne jemo, ne pijemo in ne kadimo,
  • ne pokrivamo ust,
  • poskušamo govoriti počasi,
  • smo potrpežljivi,
  • uporabljamo izraze obraza,
  • omejimo moteče zvoke,
  • če jih ne razumemo, jih prosimo, naj upočasnijo,
  • lahko uporabljamo pisanje,
  • lahko uporabljamo znakovni jezik in jasne kretnje z rokami, ki so lahko dogovorjene vnaprej,
  • na koncu vsakega pogovora preverimo, ali so bile dane naloge razumljene.

Pridobivanje novih kompetenc

  • Uporabljajte preprost jezik in vizualno podporo,
  • uporabljajte vidne in opazne materiale ter orodja,
  • bodite potrpežljivi,
  • imejte prijazen odnos,
  • vprašajte, ali razumejo vsako nalogo.

Kako oblikovati delovni proces/delovni tok

1. Primerno osvetljevanje

Svetloba ne sme biti premočna ali prešibka. Ustrezna osvetlitev je en od osnovnih principov, ki jih je treba upoštevati.

2. Uporaba znakovnega jezika

3. Akustični prostor

Če je mogoče, komuniciramo v tihem oz. nehrupnem prostoru.

Izberemo okolja brez odmeva (npr. zavesa zmanjša odmev v prostoru). Pogovarjamo se v pisarni namesto na hodniku.

Osebe s slušno oviranostjo lahko komunicirajo tudi v manj primernih pogojih, vendar lahko to povzroči napetost in stres, zato je priporočljivo, da se takšnim pogojem izogibamo.

Osebe z okvaro sluha se lahko sporazumevajo tudi v manj primernih razmerah, vendar to lahko sproži napetost in stres, zato je priporočljivo, da se takšnim razmeram izogibate.

Dajanje navodil

Dajanje preprostih in učinkovitih navodil je najpomembnejše pri delu z oseb z Downovim sindromom.

Nekaj priporočil:

  • najprej pridobite njihovo pozornost (vizualno ali zvočno usmeritev/signal, vzpostavite stik z očmi…),
  • uporabljajte preprost jezik (izogibajte se kompleksnim ali dolgim stavkom),
  • navodila razdelite na kratke stavke in preproste korake,
  • predstavite navodila postopoma, po korakih,
  • uporabljajte vizualno podporo, dopolnite besedilo v navodilih z vizualnimi pripomočki (slike ali diagrami),
  • prikazujte (pokažite, kaj mora oseba narediti),
  • dajte čas, da vsak korak obdelajo, preden preidete na naslednjega, ne hitite,
  • pogosto preverjajte razumevanje z enostavnimi vprašanji,
  • spodbudite jih, da vam ponovijo navodila,
  • ponovite ključna navodila in pomembne informacije,
  • utrjujte učenje s ponavljanjem,
  • bodite potrpežljivi in odzivni pri odgovarjanju na vprašanja,
  • uporabljajte časovnike ali rutine za signalizacijo prehodov med dejavnostmi,
  • vzpostavite predvidljivo strukturo za pomoč pri razumevanju pričakovanj,
  • bodite prilagodljivi v svojem pristopu, prilagodite navodila glede na posamezne potrebe,
  • priznavajte in spoštujte različne sloge učenja,
  • praznujte dosežke in uspešno dokončanje nalog,
  • priznajte trud in napredek.

Pridobivanje novih kompetenc

Pri prikazovanju naloge bi morali:

  • začeti z jasnim uvodom (najprej razložite, katero nalogo boste prikazali),
  • Uporabljajte preprost jezik in vizualno podporo,
  • uporabljajte vidne in opazne materiale ter orodja,
  • nalogo razdeliti na majhne, obvladljive korake,
  • jasno izgovarjati vsak korak,
  • spodbuditi učence, naj pozorno opazujejo prikaz,
  • ponoviti prikaz,
  • zagotoviti, da se učenci počutijo udobno in samozavestno, preden poskusijo nalogo sami,
  • dati učencem priložnost, da sodelujejo pri prikazu z dotikanjem in rokovanjem z orodji ali materiali,
  • povabiti učence, da ponovijo določene korake za vami,
  • uporabljati preprost in jedrnat jezik med prikazovanjem,
  • poudariti varnostne ukrepe,
  • ponuditi pomoč po potrebi in zagotoviti, da se vsak učenec počuti podprt,
  • če je potrebno, uporabiti praktičen pristop za usmerjanje njihovih gibov.

Vedno imejte v mislih, da se napake dogajajo in da se bodo učenci z Downovim sindromom z vajo izboljševali.

Po prikazu vedno preglejte ključne korake in povzemite postopek, da utrdite razumevanje.

Kako oblikovati delovni proces/delovni tok

Osnovna navodila, ki jih je treba upoštevati:

  • razporedite naloge v logičnem zaporedju, ob upoštevanju enostavnosti in napredovanja,
  • ustvarite vizualni delovni tok s preprostimi ikonami ali slikami, ki predstavljajo vsako nalogo,
  • prikazujte tabelo na vidnem mestu za enostaven dostop,
  • uporabljajte tako pisna kot vizualna navodila, da zadostite različnim stilom učenja,
  • določite posebna območja za različne dejavnosti znotraj prostora,
  • omogočite učencem, da izbirajo med različnimi nalogami ali dejavnostmi,
  • oblikujte naloge, ki spodbujajo sodelovanje in timsko delo.

Pogosto bodo učenci z Downovim sindromom potrebovali pomočnika na delovnem mestu, ki bo pomagal pri kompleksnih nalogah in nudil podporo, kadar bo to potrebno.

Dajanje navodil

Osebe s specifičnimi učnimi težavami potrebujejo različne vrste podpore, zato je pomembno, da se jim pristopi individualno.

Splošna priporočila so navedena spodaj:

  • uporabljajte jasen in preprost jezik,
  • pred uporabo kompleksne terminologije se prepričajte, da jo osebe razumejo,
  • navodila razdelite na kratke, enostavne stavke,
  • uporabljajte ustna navodila skupaj z vizualno podporo,
  • poudarite ključne informacije z uporabo krepke pisave ali barvno kodiranega besedila,
  • jasno navedite najpomembnejše korake ali koncepte,
  • dopolnite ustna navodila z pisanimi navodili (uporabite pisave, primerne za disleksijo, poskrbite za berljivost pisnega besedila, velikost pisave, presledke pri pisanju, besedilo razdelite na več manjših delov),
  • nudite navodila preko zvočnih posnetkov, videov ali interaktivnih aplikacij,
  • določite, kaj se od oseb pričakuje, in kako bodo ocenjeni,
  • kadar delate z osebami z diskalkulijo, poenostavite matematični jezik,
  • spodbudite osebe, naj izrazijo morebitne težave, s katerimi se soočajo.

Pridobivanje novih kompetenc

Demonstracija mora biti jasna in postopna, brez nepotrebnih podrobnosti.

Med demonstracijo je potrebno uporabljati preprost jezik, ves čas spremljati potrebe učencev in se jim prilagajati. Prav tako je potrebno upoštevati že prej omenjena navodila.

Ko končate demonstracijo, preverite njihovo razumevanje in jim dovolite, da dejavnost opravijo z vami, da lahko odkrijete morebitne napake ali napačno razumljena navodila.

Kako oblikovati delovni proces/delovni tok

Jasna struktura in organizacija na delovnem mestu sta pomembni za vsakega učenca/zaposlenega.

Delovni materiali in orodja naj bodo vedno na istem in dostopnem mestu, pisna navodila in vizualna podpora pa naj bodo pripravljeni vnaprej.

Učencem/zaposlenim omogočite delo v sproščenem vzdušju, saj bodo tako lažje in bolj učinkovito delali/se učili. Dovolite napake, saj se zgodijo vsakomur, in pogosto se zaposleni/učenci iz njih veliko naučijo.

* Velja na splošno za osebe z MAS (motnjo avtističnega spektra) vključno z osebami z Aspergerjevim sindromom (glede na to, da veljajo osebe z Aspergerjevim sindromom za visoko funkcionalne avtiste, ki imajo nekatere posebnosti, vendar so lahko sicer povprečno ali celo nadpovprečno inteligentni, so spodnje smernice smiselno uporabne za njihova šibka področja).

Podajanje navodil za izvajanje nalog − priporočene prilagoditve

Najprej poskrbite za:

  • prostor in čas, kjer/ko je čim manj motečih dejavnikov, ki bi lahko zmotili pozornost oseb z MAS;
  • Ko dajete navodila, ne hitite (ljudje morajo imeti možnost, da informacije sprejmejo v svojem tempu).

Uporabljajte preprost, nedvoumen jezik:

  • kratka, jasna in natančna navodila (po korakih; ne uporabljajte dolgih stavkov),
  • navodila naj vsebujejo samo potrebne in pomembne informacije (brez manj pomembnih podrobnosti),
  • uporabljajte edinstvene besede (ne uporabljajte figurativnih pomenov, šal, sarkazma, metafor, ker jih ne razumejo),
  • ne uporabljajte nedoločnika (“treba je narediti” zamenjajte z “moraš narediti”, ker se sicer zmedejo, ne vedo, kdo naj opravi nalogo).

Navodila:

  • podajte jih ustno in pisno (da zmanjšate možnost nesporazumov, podprite svoje besede s pisnim zapisom, morda vključno s sliko),
  • daljša navodila podajte postopoma (razdelite jih na več zaporednih enot: kaj naj naredijo najprej, kaj sledi, da se ne zmedejo, natančno morajo vedeti, kje začeti in kdaj ter kako končati),
  • povratne informacije so zanje pomembne,
  • pri delu z dokumenti naj prejmejo jasna navodila glede oblike poročanja,
  • čim manj priložnosti za delo po lastnem (morda napačnem) razumevanju delovne naloge,
  • ne dajajte jim izbire; vi določite delo, zaporedje… (preveč izbire jih lahko zmede, jasna struktura olajša začetek).

Oseba, ki daje navodila, mora poskrbeti, da oseba z MAS ali Aspergerjevim sindromom navodila pravilno razume (ne bodite zadovoljni s tem, da je oseba tiho in nič ne sprašuje, ali celo prikimava, kot da razume. Ključno je preveriti, kaj in kako je oseba razumela navodilo).

Če osebe z Aspergerjevim sindromom uporabljajo zapletene besede ali fraze, moramo vedeti, da ne razumejo nujno pomena teh besed. Zato je treba preveriti, kaj v resnici razumejo. Po potrebi jim znova razložite pomen besed ali navodil. Ostanite mirni.

Pridobivanje novih kompetenc

Pri učenju novih nalog se osebam z MAS priporoča, da ustna navodila podkrepijo s pisnimi navodili (kratek povzetek naloge s ključnimi informacijami), slikovnim materialom (oseba izbere kanal, ki ji bolj ustreza), predvsem pa s praktično demonstracijo naloge. Nato je osebi z MAS treba omogočiti, da v svojem tempu pokaže, kako je razumela navodilo in nalogo, ter da nalogo v miru in varnem okolju vadi, da jo obvlada. To poteka v njenem tempu, s prilagoditvijo časa za učenje novih nalog, prilagoditvijo števila ponovitev, dovoljenjem za vmesne odmore in dodatnim časom, če je potrebno.

Postopen način učenja nalog lahko koristi tudi ostalim zaposlenim. Uporabimo lahko tehniko učenja na podlagi modela, ki poteka v štirih fazah (Pirih Zupan, 2020):

  1. Delodajalec (zaposleni, mentor) = model sam pokaže celoten delovni proces. Med demonstracijo ustno opiše delovni proces v vsaki njegovi fazi. Opozori na natisnjena kratka navodila/slikovna navodila, ki so na voljo za ta delovni proces (če obstajajo).
  2. Delodajalec (zaposleni, mentor) usmerja osebo s kratkimi navodili, kaj narediti (sistematizirano, če je potrebno za bolj zapletene naloge) in je na voljo za nadaljnje razlage, ponovitev ustnih navodil, praktično demonstracijo. Oseba z MAS izvede nalogo po navodilih delodajalca/zaposlenega.
  3. Oseba z MAS izvede nalogo sama, ob prisotnosti delodajalca (zaposlenega). Če ni prepričana, pogleda kratka navodila/diagram (če obstajajo), in če še vedno ni prepričana, jo ponovno usmerja delodajalec (zaposleni).
  4. Oseba z MAS opravlja nalogo samostojno, brez podpore delodajalca (zaposlenega). Delodajalec (zaposleni) sprva pogosto spremlja delo osebe z MAS, nato občasno, in po potrebi poda dodatna navodila.

Kako oblikovati delovni proces/delovni tok

Za osebe z MAS ali Aspergerjevim sindromom je koristno, da se jim določi oseba (mentor), ki:

  • usmerja njihovo delo,
  • jim pomaga organizirati delovni dan, nastaviti njihov dnevni in tedenski urnik,
  • daje navodila,
  • je še posebej prisotna, ko se učijo novih nalog,
  • jim pomaga soočiti se s spremembami in novimi ljudmi.

Oseba mora biti potrpežljiva, mirna in organizirana.

Ne pričakujemo, da bo oseba z MAS spontano prosila za pomoč ali dodatna pojasnila. Mentor ali sodelavec naj se zaveda, da oseba z MAS morda potrebuje pomoč pri delovnih nalogah, četudi tega ne sporoči.

Možne fizične prilagoditve delovnega prostora:

  • dobro strukturirano in dobro organizirano delovno okolje,
  • pravočasno pripravljanje na spremembe v delovnem okolju (napovedovanje sprememb, opisovanje, dajanje dovolj časa),
  • možnost umika v miren kotiček,
  • za nekatere možnost dela od doma,
  • zmanjšanje motečih dražljajev na minimum (upoštevanje individualnih občutljivosti – nekateri ljudje so preobčutljivi na vonj, drugi na zvok, svetlobo, okus ali dotik).

Druge možne prilagoditve delovnega procesa:

  • jasno določeni roki ali časovni okviri,
  • uporaba koledarjev za označevanje rokov,
  • uporaba elektronskih organizatorjev,
  • pomoč pri organiziranju nalog (kaj narediti najprej, kaj naslednje in kaj na koncu),
  • jasna struktura delovnih nalog,
  • seznam nalog.

Pomanjkljivosti v socialnih veščinah

Ljudem z MAS bo v pomoč, če bodo za dogovarjanje uporabljali elektronsko pošto, kar jih razbremeni socialnega pritiska. Tako se izognejo potrebi po takojšnjem odgovoru in imajo možnost, da v miru premislijo, preden odgovorijo. V neposrednem odnosu jim lahko olajšamo, če sedimo poleg njih, namesto nasproti njih, s čimer omejimo stik z očmi.

Potrebno je pristopiti k njim in jim pomagati pri vključevanju v socialne stike (da niso izolirani, vendar jih ne smemo prisiliti v njih). Treba jih je usmerjati, učiti, kako pristopiti, in predvsem pokazati, katero vedenje je primerno v določeni situaciji. Potrebujejo okvir (jasna pravila, meje, ilustrirana s konkretnimi primeri), v katerem lažje najdejo svojo pot.

Naloge, ki jih opravlja oseba z Aspergerjevim sindromom, ne bi smele biti naloge v timu. Naloge ne bi smele vključevati sodelovanja velikega števila ljudi, kjer so potrebna stalna usklajevanja. Nasploh, za osebe z avtizmom v strogem smislu, naj bodo delovne naloge individualne.

Delovni proces kot rutina

Ljudem z MAS ali Aspergerjevim sindromom ustreza, če njihov dan sledi določenemu vzorcu. Ustreza jim:

  • rutina, ponavljajoče se dejavnosti, gibi,
  • enaka rutina vsak dan.

Ko obvladajo nov delovni proces, lahko postanejo uspešni v tem in se ne dolgočasijo s ponavljajočimi se dejavnostmi.

3. Delovne naloge na področju arboristike

3.1 Ocena delovne sposobnosti

Sposobnost delavca/kandidata za opravljanje določenega dela v specifičnem delovnem okolju je odvisna od številnih dejavnikov, vključno z njegovim duševnim, fizičnim in zdravstvenim stanjem. To strokovno ocenjuje specialist za delovno medicino.

3.2 Postopek pred zaposlitvijo

3.2.1 Klasifikacija delovnih mest

Delodajalec pripravi klasifikacijo delovnih mest, ki vključuje podrobnosti o vrsti dela, opis dela in pogoje za opravljanje dela, kot so naloge, odgovornosti in kvalifikacije za zaposlenega.

3.2.2 Ocena tveganja

Kvalificirani varnostni strokovnjak v sodelovanju s specialistom za delovno medicino izvaja oceno tveganja za varnost in zdravje pri vsakem delovnem mestu v podjetju, na podlagi klasifikacije delovnih mest.

  • Varnostni strokovnjak je oseba, ki ji je delodajalec zaupal naloge s področja varnosti in zdravja pri delu in ki je opravila certifikacijski izpit s področja varnosti in zdravja pri delu.
  • Specialist za delovno medicino opravi strokovno oceno posebnih medicinskih zahtev, ki jih morajo delavci izpolnjevati za opravljanje določenega dela, delovnega procesa ali za delo na individualen način.
  • Postopek ocene tveganja vključuje prepoznavanje nevarnosti in oseb, ki so izpostavljene tveganju, oceno in prioritetizacijo tveganj, določanje ustreznih ukrepov za odpravo ali obvladovanje tveganj ter izbiro ukrepov za zmanjšanje sprejemljivih tveganj.

3.2.3 Izjava o varnosti in zdravju pri delu

Po oceni tveganja za varnost in zdravje delodajalec pripravi in sprejme pisno izjavo o varnosti in dokument ocene tveganja, ki vključuje:

  • načrt izvedbe predpisanih zahtev in ukrepov,
  • načrt izvedbe in postopke za ukrepe v primeru takojšnje nevarnosti,
  • opredelitev nalog in odgovornosti oseb, odgovornih v podjetju, ter delavcev za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu.

3.3 Postopek zaposlovanja za osebe brez invalidnosti

Delodajalec napoti prijavitelja za zaposlitev k specialistu za delovno medicino na predhodni preventivni zdravstveni pregled, da ugotovi zdravje in sposobnost prijavitelja za opravljanje določenega dela v specifičnem delovnem okolju.

Specialist za delovno medicino opravi strokovno oceno zdravstvene sposobnosti prijavitelja za delo na podlagi ocene tveganja za vprašano delovno mesto.

Po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi delodajalec zagotovi delavcu (nekdanjemu prijavitelju) potrebno usposabljanje za varno izvajanje dela.

3.4 Postopek zaposlovanja za osebe z invalidnostjo

3.4.1 Opredelitev

Oseba z invalidnostjo je opredeljena kot oseba, ki je pridobila status osebe z invalidnostjo v skladu z zakonodajo, ter oseba, ki jo je pristojni organ razglasil za trajno prizadeto zaradi telesne ali duševne okvare ali bolezni, in ki je zato bistveno manj verjetno, da bo zaposlena, ostala zaposlena ali napredovala na delovnem mestu.

3.4.2 Poklicna rehabilitacija

Poklicna rehabilitacija so storitve, ki so namenjene omogočanju osebi z invalidnostjo, da pridobi ustrezno izobraževanje za poklicne kvalifikacije, da pridobi, ohrani in napreduje v zaposlitvi ali da spremeni svojo poklicno kariero.

3.4.3 Postopek integracije poklicne rehabilitacije

Kandidat pridobi status osebe z invalidnostjo v skladu z zakonodajo in pri pristojnem organu.

Pri Ministrstvu za delo strokovnjak za poklicno rehabilitacijo in zaposlovanje oseb z invalidnostjo (svetovalec za rehabilitacijo) izda brezposelni osebi z invalidnostjo napotnico za obravnavo pri ponudniku poklicne rehabilitacije, s čimer se vključi v postopek poklicne rehabilitacije.

Sledi uvodni razgovor s strokovno ekipo, sestavljeno iz vsaj petih različnih strokovnjakov:

  • zdravnik specialist za delovno medicino, transport in šport,
  • klinični psiholog,
  • socialni delavec,
  • tehnolog,
  • delovni terapevt.

Namen obravnave je pridobiti:

  • poglobljeno oceno funkcionalne sposobnosti, delovne vzdržljivosti in učinkovitosti,
  • vpogled v sposobnosti učenja in celotno delovanje.

Oseba, ki je na obravnavi, je aktivno vključena v postopek, vključno z razvojem načrta rehabilitacije.

Rezultati obravnave so odvisni od številnih dejavnikov, vključno z duševnim, fizičnim in zdravstvenim stanjem posameznika.

Če je rezultat obravnave zadovoljiv, sledi usposabljanje na delovnem mestu. Naloge, na katerih naj bi se posameznik usposabljal, so usklajene s strokovno ekipo rehabilitacijskega centra in vnaprej določene s strani delodajalca. Če je potrebno prilagoditi delovno mesto ali delovno okolje, strokovna ekipa rehabilitacijskega centra pripravi ustrezen načrt prilagoditve.

Delodajalec nima finančnih obveznosti med usposabljanjem, razen da zagotovi osebi z invalidnostjo mentorja.

Možni cilji ali rezultati programa poklicne rehabilitacije so:

  • zaposlitev v običajnem delovnem okolju,
  • podprta zaposlitev v običajnem delovnem okolju,
  • zaposlitev v podjetju, ki nudi storitve osebam z invalidnostjo,
  • zaposlitev na zaščitenem delovnem mestu,
  • socialna vključitev za nezaposljive,
  • upokojitev.

Trajanje poklicne rehabilitacije se načrtuje posamezno in ne bi smelo trajati bistveno dlje kot eno leto.

4. Seznam možnih delovnih nalog med različnimi postopki dela z drevesi

Arborist bi moral biti sposoben:

  1. zanimati se in poznati strokovno področje/mnenje
  2. načrtovati in organizirati delo ter dodeliti naloge
  3. opraviti vizualni pregled drevesa in predvideti nevarnosti na drevesu
  4. zavarovati delovišče z oznakami, signalnimi trakovi in ograjami
  5. pripraviti ustrezen načrt reševanja in nujnih primerov v primeru nesreče ali okvare naprave
  6. pripraviti in pregledati osebno zaščitno opremo
  7. pripraviti in pregledati opremo za plezanje
  8. pripraviti mobilno dvigalo za delo
  9. stabilizirati mobilno dvigalo za delo
  10. pripraviti in pregledati motorne žage
  11. uporabljati osebno zaščitno opremo ter zagotavljati lastno varnost in varnost drugih, vključenih v delo
  12. izbrati in testirati točko za privez za sistem plezanja
  13. komunicirati s člani delovne ekipe
  14. namestiti dostopno vrv z zemlje
  15. se vzpenjati v krošnjo drevesa z uporabo tehnik plezanja
  16. namestiti delovno vrv
  17. se premikati znotraj krošnje drevesa z uporabo tehnik plezanja
  18. opozoriti preostali del ekipe ali mimoidoče na morebitno nevarnost
  19. izvajati različne reze z ročno žago
  20. izvajati različne reze z ročno motorno žago
  21. izvajati različne reze z motorno žago
  22. kontrolirano spuščati odrezane dele drevesa z uporabo vrvi
  23. namestiti vrvne napeljave in/ali opore v krošnji
  24. se spuščati iz krošnje drevesa z uporabo tehnik plezanja
  25. izvajati ustrezno nego poškodovanega drevesa
  26. vstopiti v mobilno dvigalo za delo
  27. se vzpenjati v krošnjo drevesa z uporabo mobilnega dvigala za delo
  28. se premikati znotraj krošnje drevesa z uporabo mobilnega dvigala za delo
  29. se spuščati iz krošnje drevesa z uporabo mobilnega dvigala za delo
  30. ločiti in pripraviti odrezane dele
  31. očistiti delovišče
  32. vzpostaviti komunikacijo z ranjenim sodelavcem in se odločiti za nadaljnje ukrepe
  33. preveriti dostopno vrv in se vzpenjati v krošnjo drevesa z uporabo tehnik plezanja
  34. izbrati točko za privez in namestiti plezalno vrv
  35. se spustiti k ranjenemu sodelavcu z uporabo tehnik plezanja
  36. se spuščati z ranjenim sodelavcem na tla z uporabo tehnik zračne reševalne službe
  37. izvajati osnovne postopke oživljanja/prve pomoči
  38. spuščati ujetega/poškodovanega sodelavca na tla z uporabo ukazov na zračnem dvigalu, ki se upravlja na tleh
  39. izkopati sadilno jamo
  40. obrezati korenine drevesa ob sajenju, če je potrebno
  41. presaditi drevo
  42. namestiti podporni/sistem privezov za novo posajena drevesa
  43. namakati sadilno jamo
  44. namestiti zaščito debla za novo posajena drevesa
  45. nanesti mulč nad območje korenin
  46. namestiti sistem za zalivanje za novo posajena drevesa
  47. izvajati oblikovno obrezovanje novo posajenih dreves
  48. dezinfecirati in čistiti različne kose opreme
  49. zbrati vzorec prizadetega dela drevesa za fitopatološko analizo
  50. zbrati vzorec tal
  51. analizirati vzorec tal
  52. namestiti zaščitno ograjo za območje korenin
  53. izkopati korenine dreves z uporabo komprimiranega zraka in sesanja
  54. namestiti zaščitno zaveso za korenine
  55. izvajati fizično zaščito posameznih delov drevesa

Viri

Geršicová, Z. 2020. ŠPECIÁLNA PEDAGOGIKA A INKLUZÍVNE VZDELÁVANIE (Vybrané tézy). Dubnica nad Váhom: VŠ DTI, 2020. 73s.

Tarcsiová, D. 2008. Pedagogika sluchovo postihnutých. Bratislava: Univerzita Komenského, Katedra špeciálnej pedagogiky vo vydavateľstve MABAG spol. s r. o., 2008.

Šmidová, M. 2012. Sociálna práca s osobami so zdravotným postihnutím. Trnava: Vydavateľstvo Dobrá kniha, 2012.

Martišová, A. 2016. Adaptácia osôb so sluchovým postihnutím na pracovné prostredie.

APA, American Psychiatric Association (2013). Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, Fifth Edition. (DSM-5) American Psychiatric Association Publishing. 2013.

Bull, M. J., & Committee on Genetics (2011) .Health supervision for children with Down syndrome. Pediatrics, 128(2), 393–406.

Butterworth, B., & Kovas, Y. (2013). Understanding neurocognitive developmental disorders can improve education for all. Science, 340(6130), 300-305.

de Graaf, G., Buckley, F. & Skotko, B.G. Estimation of the number of people with Down syndrome in Europe. Eur J Hum Genet 29, 402–410 (2021).

Shaywitz, S. E., & Shaywitz, B. A. (2008). Dyslexia (specific reading disability). Biological psychiatry, 64(9), 863-869.

Tod, K.J. (2013). Employment in down syndrome: the experiences of individuals with down syndrome, their employers and families in kwazulu-natal. University of Kwazulu-Natal.

Windsperger, K., & Hoehl, S. (2021). Development of Down Syndrome Research Over the Last Decades-What Healthcare and Education Professionals Need to Know. Frontiers in psychiatry, 12, 749046.

Attwood, T., Aspergerjev sindrom. Priročnik za starše in strokovne delavce. Ljubljana: Megaton d.o.o., 2007.

Jurišić B. D. Otroci z avtizmom. Priročnik za učitelje in starše. Ljubljana: Izobraževalni center PIKA, Center Janeza Levca, 2016.

Jurišič, B., Avtizem. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport, 1992.

Macedoni-Lukšič, M. Spekter avtistične motnje. V: Kržišnik, C. (ur.) in Battelino, T. (ur.). Novosti v otroški gastroenterologiji, Izbrana poglavja iz pediatrije. V Ljubljani: Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta, Katedra za pediatrijo, 2006, str. 115-126.

Meyer, N. R., Asperger Syndrome. London and Philadelphia: Jessica Kingsley Publishers, 2001.

Rehberger T. Osebe z avtističnimi motnjami: v Srebotnik I. in Povše M., Izzivi inkluzije pri vseživljenjskem učenju in izobraževanju odraslih s posebnimi potrebami. Ljubljana: Andragoško društvo Slovenije, 2021, str. 280 – 304.

Štempar P., Zovko Stele, M., Posebnosti pri zaposlovanju oseb z motnjo avtističnega spektra (MAS); v Werdonig, A. Zbornik prispevkov konference Avtizem v Sloveniji – kje smo leta 2018?; Maribor, Center za sluh in govor, 2018, str. 68 – 72.

Tement, K., Učiteljevo pojmovanje pojava naučene nemoči pri otrocih s posebnimi potrebami v osnovni šoli. Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, 2012.

Pirih Zupan N., Osnovne značilnosti oseb z LMDR in njihove možnosti zaposlovanja na kmetijah, 2020, v

avtizem.org

avtizem.net

Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Uradni list RS, št. 16/07 – uradno prečiščeno besedilo, 87/11, 96/12 – ZPIZ-2, 98/14 in 18/21)

Ministrstvo za delo družino, socialne zadeve in enake možnosti, Standardi storitev zaposlitvene rehabilitacije. (Accessed 10.5.2024)

Slovenska poslovna točka. (2023).
https://spot.gov.si/sl/poslovanje/zaposlovanje-in-delovno-razmerje/varnost-in-zdravje-pri-delu/Varnost in zdravje pri delu Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.font-weight: 400;(Accessed 10.5.2024)font-weight: 400;Korošec, Tanja. (2014) Zaposlitvena rehabilitacija. [Unpublished manuscript].Unpublishedmanuscriptfont-weight: 400;Nacionalna poklicna kvalifikacija. (2019). Negovalec/negovalka dreves na višini. NPK katalog (7536515011). Center RS za poklicno izobraževanje.
Varnost in zdravje pri delu Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
(Accessed 10.5.2024)

Korošec, Tanja. (2014) Zaposlitvena rehabilitacija. [Unpublished manuscript].

Nacionalna poklicna kvalifikacija. (2019). Negovalec/negovalka dreves na višini. NPK katalog (7536515011). Center RS za poklicno izobraževanje.