Ker je poslanstvo poklicnih programov omogočiti vsem dijakom, da postanejo zaposljivi, je Priročnik v pomoč delodajalcem, ki bi na področju arboristike vključevali nekatere osebe s posebnimi potrebami. Priročnik opisuje, katere delovne naloge so primernejše za osebe z določenimi težavami oz. motnjami in kako te naloge primerno prilagoditi, da bodo ustrezale njihovim zmožnostim. Z uvedbo tega pristopa lahko povečamo zaposlenost oseb z oviranostmi in dosežemo boljše rezultate za delodajalce. Pri pripravi priročnika smo se osredotočili predvsem na blage oblike oviranosti, ki so najpogostejše med dijaki v nižjih in srednjih poklicnih programih ter med tistimi, ki so že zaposleni v podjetjih.
Priročnik opiše, kako osebo z oviranostjo naučiti (nove) delovne naloge in kako določiti potrebne prilagoditve v delovnem procesu za izboljšanje delovnih izkušenj. To bo koristilo tudi učiteljem, ki poučujejo vsebine s področja arboristike, zlasti pri izvajanju praktičnega pouka z dijaki s posebnimi potrebami. Priročnik pomaga učiteljem in delodajalcem prepoznati močne strani dijakov/zaposlenih in ustrezno usmeritev za njihov razvoj.
Poleg delodajalcev in učiteljev so dijaki in zaposleni ciljna skupina, ki jo priročnik naslavlja z namenom zvišanje njihove zaposljivost. Poleg tega bodo z izboljšanim razumevanjem, kako ustrezno izbrati in prikazati naloge glede na zmožnosti, osebe s posebnimi potrebami pridobile samozavest ter se počutile bolj koristne in izpolnjene na delovnem mestu.
ADHD * (motnja pozornosti s hiperaktivnostjo) – razvojna motnja vedenja, ki se kaže v oslabelosti ali motnji delovanja možganov že v otroštvu.
ADHD je ena najpogostejših nevropsihiatričnih motenj v otroštvu in v večini primerov vztraja v odrasli dobi. Značilna je po treh osnovnih simptomih – povečani hiperaktivnosti, nepozornosti in impulzivnosti:
Hiperaktivnost se lahko izrazi kot pretirana ali razvojno neprimerna raven vokalne in motorične aktivnosti. Vključuje gibanje, ki ne ustreza celotni situaciji. Med komunikacijo posamezniki prekomerno govorijo, pogosto komentirajo, prekinjajo govor ali oddajajo nenavadne zvoke. Osnovna manifestacija je stalno gibanje posameznika, ki se vrti, skače, se igra z rokami in moti druge.
Nepozornost se kaže v nezmožnosti vzdrževanja pozornosti, posamezniki so pozabljivi, ne poslušajo, ne morejo ločiti pomembnega od nepomembnega in imajo težave z organiziranjem nalog in dejavnosti. Težko se koncentrirajo na naloge, imajo težave pri dokončanju nalog v določenem času in ne morejo delati pozorno daljše časovno obdobje.
Impulzivnost je način delovanja, pri katerem posameznik čustveno reagira na nepričakovane situacije. Ti posamezniki so v večjem tveganju za poškodbe, ne morejo počakati na končne instrukcije in takoj ukrepajo.
Impulzivnost pri posamezniku se kaže v:
Ljudje z ADHD so zelo aktivni in imajo težave z vzdrževanjem pozornosti. Težko vzdržujejo eno aktivnost dalj časa. Učenje je zanje izredno težko, kar velja tudi za učenje praktičnih dejavnosti ali komunikacijskih veščin.
Glavni problem pri ljudeh z ADHD je nezmožnost nadzorovanja svojih reakcij na signale, dražljaje ali dogodke, ki na jih vplivajo in niso povezani s tem, kar trenutno počnejo.
Ljudje z ADHD:
Posamezniki z ADHD lahko prispevajo na različna področja v naši družbi. Zaradi velike ustvarjalnosti in iznajdljivosti so dragoceni člani skupnosti. Njihova energija se pogosto prenese na druge ljudi, kar ustvarja prijetno delovno klimo. Njihova prednost je »hiperpozornost«, zato se lahko, ko jih nekaj navduši, posvetijo temu ure in ure. Posamezniki so pogosto radovedni, zainteresirani za nove dražljaje in radi preizkušajo nove stvari. Mnogi posamezniki z ADHD so zelo perceptivni, dobri pri ugibanju. Prav tako so znani po odličnih vodstvenih spretnostih.
Čeprav so posamezniki z ADHD lahko dragoceni člani delovnih skupin, ne smemo pozabiti na njihove šibkosti, ki jim preprečujejo opravljanje določenih dejavnosti. Pogosto so značilni po nestrpnosti, nepazljivosti in šibkem spominu. Ker imajo težave z dolgotrajnim mirovanjem, to vodi v tvegana vedenja, kjer iščejo nevarne in razburljive situacije. Težko se dolgo zadržijo pri eni dejavnosti. Niso zelo dobri pri nadzoru svojih čustev, so »razpoloženjski« in pogosto delujejo zelo hitro in eksplozivno (impulzivno vedenje). Posamezniki niso zelo spretni pri načrtovanju in organiziranju vsakodnevnih dejavnosti. Včasih imajo težave s sledenjem navodilom. Posamezniki z ADHD se pogosto zavedajo svojih pomanjkljivosti, kar vodi v nizko samozavest in občutek manjvrednosti. Kot način obrambe uporabljajo agresivnost in avtoritarno vedenje.
Okvara sluha je delna ali popolna izguba sluha, omejena sposobnost zaznavanja slušnih dražljajev.
Okvara sluha je bolj ali manj oslabljena sposobnost slušnega analizatorja za zaznavanje zvokov iz okolja in govora. Za posameznike je značilna uporaba nacionalnega znakovnega jezika.
Poznamo več skupin oseb z okvaro sluha:
Gluhe osebe
Omejitve zaradi okvare sluha:
Osebe s to oviranostjo imajo več prednosti, ki jim omogočajo odličnost na določenih področjih. Imajo bolj razvito vidno zaznavanje in večjo »koncentracijo vida« kot osebe brez motenj. Zelo pomembna prednost oseb z okvaro sluha so njihove odlične sposobnosti opazovanja. Pogosto imajo razvit občutek za podrobnosti.
Največja težava pri teh osebah je komunikacija. Če je oseba gluha že od rojstva, je njena izgovorjava slabša, njen govor pa je težje razumeti. Ti posamezniki imajo pogosto moten razvoj govora, kar jih omejuje pri vzpostavljanju komunikacije z drugimi ljudmi. Zanje je značilno pomanjkanje orientacijskih sposobnosti. Njihov besedni zaklad je majhen. Kar zadeva slovnico – v govoru se lahko pojavijo nepravilni časi, pregibanje, nepravilna raba števila ali predponskih sklonov. Vsa ta dejstva lahko vplivajo na njihovo čustveno plat, zato so ti posamezniki pogosto čustveno nestabilni, so običajno zelo občutljivi.
Downov sindrom je nevrorazvojna genetska motnja, ki se pojavi zaradi presežka kromosoma ali dela kromosoma, najpogosteje kromosoma 21 (Windsperger in Hoehl, 2021).
Prevalenca Downovega sindroma v Evropi je približno 1 od 1000/1500 rojstev, tako da v Evropi živi približno 417.000 ljudi z Downovim sindromom (de Graaf, Buckley in Skotko, 2021). Vendar se lahko ta stopnja med različnimi regijami in državami v Evropi precej razlikuje.
Osebe z Downovim sindromom imajo kompleksno simptomatiko, ki vključuje zaostanke v telesni rasti, kot so zaostanki v motoričnem in jezikovnem razvoju, imajo značilne obrazne poteze, težave z verbalnim spominom in blago do zmerno intelektualno oviranost. Osebe z Downovim sindromom imajo lahko tudi nekatere pridružene zdravstvene težave, kot so prirojene srčne napake, izguba sluha in motnje ščitnice (Windsperger & Hoehl, 2021).
Resnost simptomov se lahko med posamezniki z Downovim sindromom zelo razlikuje, mnogi posamezniki s to boleznijo pa ob ustrezni podpori in oskrbi živijo polno življenje. Z zgodnjim posredovanjem, izobraževanjem in dostopom do zdravstvene oskrbe lahko posamezniki z Downovim sindromom dosežejo razvojne mejnike in živijo produktivno življenje v svoji skupnosti.
Glavne značilnosti in posebnosti oseb z Downovim sindromom so:
Posamezniki z Downovim sindromom so dragoceni člani skupnosti in lahko prispevajo na različnih področjih.
Pogosto se poudarja, da so pridni in zanesljivi delavci, pogosto izkazujejo tople, prijazne in ljubeče osebnosti, so lahko empatični in vzpostavljajo močne čustvene povezave z drugimi, izkazujejo izjemno odpornost pri soočanju z življenjskimi izzivi ter pogosto ohranjajo pozitiven pogled na svet in lahko pokažejo odločnost ter visoko motivacijo za dosego svojih ciljev. Čeprav se komunikacijske sposobnosti lahko razlikujejo, imajo posamezniki z Downovim sindromom običajno močne socialne veščine; uživajo v interakcijah z drugimi in so lahko družbeno dojemljivi.
Veliko posameznikov z Downovim sindromom ima naravno nagnjenost k vključevanju in sprejemanju drugih ter pogosto spodbujajo občutek pripadnosti in skupnosti.
Posamezniki z Downovim sindromom, kot vsi posamezniki, imajo edinstveno kombinacijo močnih in šibkih točk. Pomembno je prepoznati in podpirati obe plati, da bi jim pomagali uspevati.
Kljub rehabilitaciji oseb z Downovim sindromom se lahko opazijo nekatere “šibkosti”. Te “šibkosti” najpogosteje izvirajo iz nezadostnega dela z osebami z Downovim sindromom. Najpogosteje se to kaže v nepoznavanju družbenih norm in prekoračitvi osebnih meja (na primer objemanje neznancev).
Zaradi pogostih zdravstvenih težav osebe z Downovim sindromom pogosto ne morejo opravljati nalog, za katere imajo kontraindikacije. To pomeni, da na primer dijaki/zaposleni s slušnimi motnjami (težave s sluhom) ne smejo delati na višini, dijaki/zaposleni s srčnimi obolenji pa ne morejo delati v izjemno vročih ali hladnih pogojih (npr. v hladilnicah). Pri dijakih/zaposlenih z Downovim sindromom je to odvisno od njihovega zdravstvenega stanja, najpogosteje pa so to dela na višini, naloge, ki zahtevajo veliko fizičnega napora, ali dela, ki se izvajajo v ekstremnih vremenskih razmerah.
Poleg tega večina dijakov/zaposlenih z Downovim sindromom potrebuje več časa za opravljanje zapletenih nalog, pri nalogah, ki zahtevajo dobro razvite fine motorične spretnosti, grobe motorične spretnosti ali koordinacijo (hoja, tek in pisanje), pa potrebujejo dodatno podporo.
Včasih imajo težave z verbalnim izražanjem, kar lahko vpliva na komunikacijo in socialne interakcije. Nekateri posamezniki z Downovim sindromom lahko imajo težave s pozornostjo in koncentracijo, kar lahko vpliva na šolski uspeh in vsakodnevne naloge. Nekateri izmed njih so lahko bolj občutljivi na senzorične dražljaje, kot so hrup ali močna svetloba, kar lahko vpliva na njihovo udobje in sposobnost osredotočanja v določenih okoljih.
Disleksija, disgrafija in diskalkulija oziroma specifične učne težave (SUT), so nevrološke motnje v razvoju, ki se najpogosteje odkrijejo, ko učenec začne hoditi v šolo (APA, 2013).
Najpomembneje je, da imajo posamezniki s SUT vrsto kognitivnih prednosti in slabosti, ki so prisotne tudi v splošni populaciji in se gibljejo na kontinuumu (Butterworth & Kovas, 2013).
Pogostost specifičnih učnih težav (SUT) in specifične učne težave, ki jih obravnavamo, se lahko v različnih državah Evrope razlikujejo.
Disleksija je učna motnja, ki vpliva na branje, pismenost in jezikovne spretnosti. Ljudje z disleksijo imajo težave z natančnim ali tekočim prepoznavanjem besed (in simbolov v obliki črk, številk), slabo dekodiranje in slabe pravopisne spretnosti (Shaywitz & Shaywitz, 2008).
Disgrafija je učna motnja, ki vpliva na pisanje, pri čemer izstopajo težave z natančnostjo črkovanja, slovnico ter jasnostjo ali organizacijo pisnega izražanja (APA, 2013).
Diskalkulija je učna motnja, ki vpliva na matematične spretnosti. Pojavljajo se težave pri pridobivanju in razumevanju pojma števila ter pri izvajanju matematičnih/aritmetičnih nalog (APA, 2013).
Dijaki z disleksijo, disgrafijo in diskalkulijo so povprečno ali nadpovprečno inteligentni in ne potrebujejo prilagoditve vsebine ali zmanjšanja delovnih nalog.
Posamezniki z disleksijo imajo težave pri povezovanju zvokov in zlogov v besede, spreminjajo besede z premikanjem ali vstavljanjem zlogov, izpuščajo črke in zloge, pri branju se vračajo na prejšnjo vrstico ali izpuščajo vrstice. Čeprav imajo lahko dijaki/zaposleni z disleksijo močne govorne jezikovne spretnosti, se lahko soočajo s težavami pri razumevanju branja zaradi težav z dekodiranjem besedila in obdelavo pisnih informacij.
Posamezniki z disgrafijo imajo pogosto neurejen in težko berljiv rokopis, pisanje je počasno, z veliko napakami (imajo težave s povezovanjem zvokov in črk, pogosto se pojavijo nadomestki podobnih črk, zrcalno pisanje črk in številk, vstavljanje, dodajanje, ponavljanje, premikanje ali izpuščanje besed ali zlogov, težave pri uporabi pravil črkovanja in slovnice). Dijaki/zaposleni z disgrafijo se lahko spopadajo z berljivostjo rokopisa, oblikovanjem črk, presledki in doslednostjo.
Posamezniki z diskalkulijo imajo težave s štetjem nazaj, pokažejo se težave pri razumevanju matematičnih pojmov, kot je vrednost mesta, in počasnost pri izvajanju izračunov, imajo slab občutek za števila in ocenjevanje. Nekateri dijaki z diskalkulijo se lahko težko orientirajo v prostoru, kar otežuje razumevanje geometrijskih pojmov ali interpretacijo grafov in tabel. Pogosti so primanjkljaji v delovnem spominu, kar lahko vpliva na sposobnost pomnjenja matematičnih postopkov, formul in zaporedij. Prav tako se lahko težko spopadajo s pojmi, povezanimi s časom, kot je branje ure na uri ali razumevanje urnikov. Lahko imajo tudi težave z denarnimi pojmi, kot je vračanje denarja ali razumevanje finančnih transakcij.
Glede na to, da morajo dijaki s specifičnimi učnimi težavami med izobraževanjem vložiti več truda, pogosto razvijejo delovne navade, se dobro učijo z večmodalnim pristopom in so uspešni, če prejmejo potrebne prilagoditve. Posamezniki s specifičnimi učnimi težavami, kot so disleksija, diskalkulija in disgrafija, imajo pogosto edinstvene prednosti poleg svojih izzivov. Prepoznavanje in spodbujanje teh prednosti lahko pomaga posameznikom z učnimi razlikami, da uspejo in uspevajo.
Mnogi posamezniki z učnimi težavami izkazujejo ustvarjalnost na različne načine, vključno z umetniškim izražanjem, reševanjem problemov in ustvarjalnim razmišljanjem, nekateri imajo močne vizualne miselne spretnosti, kar jim omogoča, da vizualizirajo pojme, vzorce in povezave na načine, ki jih drugi morda ne vidijo.
Namesto da se osredotočajo zgolj na podrobnosti, posamezniki z učnimi težavami pogosto izstopajo pri zaznavanju širše slike in povezovanju na videz nepovezanih informacij.
Mnogi posamezniki z učnimi težavami razvijejo odpornost in vztrajnost, ko se spopadajo z izzivi pri učenju in vsakodnevnem življenju. Naučijo se prilagajati, reševati probleme in vztrajati kljub oviram, kar so ključne spretnosti v različnih vidikih življenja.
Večina ljudi s specifičnimi učnimi težavami se težko spopada z razumevanjem kompleksnih besed, prenesenih pomenov, sinonimov in vseh vrst jezikovnih in terminoloških pasti.
Težave z branjem, pisanjem in matematiko lahko vodijo v frustracijo, nizko samozavest in včasih težave z duševnim zdravjem.
Mnogi posamezniki s specifičnimi učnimi težavami imajo lahko počasnejšo hitrost obdelave informacij, kar pomeni, da potrebujejo več časa za razumevanje in odzivanje na informacije v primerjavi s svojimi vrstniki. To lahko vpliva na naloge, kot so razumevanje besedila, dokončanje nalog in sledenje navodilom v realnem času. Nekateri izmed njih imajo lahko omejitve v delovnem spominu, kar otežuje začasno zadrževanje in obdelavo informacij, kar lahko vpliva na naloge, kot so reševanje večstopenjskih problemov, sledenje navodilom in pomnjenje navodil.
Nekateri posamezniki z učnimi težavami se lahko spopadajo s težavami s prostorsko zaznavo, kar otežuje razumevanje prostorskih odnosov, smeri in uporabe zemljevidov.
* Velja na splošno za osebe z MAS in tudi posebej za osebe z Aspergerjevim sindromom (glede na to, da veljajo osebe z Aspergerjevim sindromom za visoko funkcionalne avtiste, ki imajo sicer določene specifike, sicer pa so lahko povprečno ali celo nadpovprečno inteligentni, se spodaj nanizane značilnosti ter usmeritve pri teh osebah smiselno uporablja za njihovo šibko področje, na ostalih področjih pa se pričakuje, da ne potrebujejo večjih prilagoditev). Posebnosti, ki veljajo za osebe z Aspergerjevim sindromom pa so posebej prikazane v naslednjem poglavju.
O MAS (motnje avtističnega spektra) govorimo, ko:
O spektru motenj govorimo, ker se te težave pri vsakem posamezniku izražajo zelo različno. Motnje avtističnega spektra vključujejo osebe z avtizmom z različnimi motnjami. Vključujejo tudi osebe z Aspergerjevim sindromom, ki veljajo za visokofunkcionalne avtiste. Nekateri ljudje z avtizmom so sposobni živeti relativno “vsakdanje” življenje, spet drugi potrebujejo vse življenje strokovno pomoč.
Avtizem je kompleksna razvojna motnja s heterogeno etiologijo (različnimi vzroki) in močno genetsko osnovo. Raziskave kažejo, da kombinacije genetskih in okoljskih dejavnikov lahko povzročijo spremembe v razvoju možganov. V zadnjih 15-20 letih smo priče skokovitemu porastu MAS. Svetovne raziskave kažejo, da ima eno izmed motenj avtističnega spektra 1,1% ljudi (Macedoni-Lukšič 2006 in Jurišić, 2016).
Potrebujejo rutino
Svet se lahko zdi zelo nepredvidljiv in zmeden kraj za ljudi z avtističnimi motnjami, saj imajo le-ti pogosto raje ustaljeno dnevno rutino, saj tako vedo, kaj se bo zgodilo vsak dan. Rutina lahko pomeni, da se želijo vsak dan peljati po isti poti na delo ali pa jesti vedno popolnoma isto hrano na primer za malico, ki je postrežena po enakem zaporedju.
Prav tako so za njih zelo pomembna pravila: za ljudi z MAS je lahko zelo težko sprejeti drugačen pristop, ko so se že enkrat naučili “pravilne” poti. Prav tako je ljudem z avtističnimi motnjami težko sprejeti spremembe, vendar se lahko z njimi lažje soočijo, če so na njih pripravljeni.
Imajo posebne interese
Mnogo ljudi z MAS že v mladosti zelo intenzivno razvija posebne interese. Te lahko sčasoma spremenijo ali pa jih ohranijo za vse življenje. Posebni interesi so lahko: risanje, glasba, računalniki, vlaki, gasilci, dinozavri idr. Nekateri ljudje z MAS lahko sčasoma tudi delajo v skladu s svojimi posebnimi interesi. Za druge pa ti interesi ostanejo le hobi. Lahko pa so posebni interesi tudi precej nenavadni. Na primer, nekdo z MAS je zelo rad pobiral smeti. Ta njegov interes so nato razvijali in razširili na področje recikliranja in skrbi za okolje.
Senzorna občutljivost
Ljudje z avtističnimi motnjami so pogosto senzorno občutljivi. Ta občutljivost se lahko nanaša na eno ali pa na več čutil oz. občutkov − vid, sluh, vonj, okus in dotik. Posameznik je lahko preobčutljiv (hipersenzibilnost) ali pa premalo (hiposenzibilnost) občutljiv na dražljaje. Na primer, za osebo z avtizmom so lahko nekateri običajni zvoki, ki jih ostali ljudje sploh ne registrirajo, nevzdržno glasni in moteči. To lahko pri posamezniku z MAS povzroči anksioznost ali celo fizične bolečine. Zato si zaradi preglasnega zvoka pokrivajo ušesa. Tako se osebe z MAS izogibajo določenim zvokom, ali vonjem (parfumi, dezodoranti), zavračajo določene tkanine, izrazito so izbirčni pri hrani in izogibajo se dotikom.
Ljudje, ki so hiposenzibilni morda ne čutijo bolečine ali zelo visoke ali nizke temperature.
Zibanje / vrtenje
Nekateri ljudje z MAS se vrtijo, zibajo ali mahajo z rokami, da vzpodbudijo določene občutke, vzpostavijo ravnotežje ali pa s tem nadzorujejo stres.
Osebe z avtističnimi motnjami imajo nenavadno mešanico šibkih in močnih področij, posebnost pri nekaterih pa so posamezne izredne sposobnosti »savant veščine«.
Osebe z MAS pogosto odlikujejo: odličen spomin, dobro logično sklepanje, izrazit smisel za podrobnosti, visoka toleranca do ponavljajočega se in rutinskega dela, izrazito specifična znanja (prebirajo enciklopedije), razmišljanje zunaj ustaljenih okvirjev, oblikovanje ustvarjalnih idej, vztrajnost, iskrenost, lojalnost.
Ko najdejo temo ali dejavnost, ki pritegne njihovo zanimanje, se v to področje navadno zelo poglobijo, ves čas o tem govorijo, raziskujejo in iz tega zanimanja lahko nastane uspešen hobi, kasneje pa tudi poklic, kjer so lahko uspešni. Seveda to velja za tiste osebe z MAS, ki so bolj funkcionalne in zmožne večje samostojne skrbi zase.
Kljub številnim močnim področji, imajo osebe z MAS številne težave v vsakodnevnem delovanju.
Socialno komunikacijski izzivi
Ljudje z MAS imajo težave tako na področju verbalne kot neverbalne komunikacije. Mnogi med njimi zelo dobesedno razumejo govor in mislijo, da ljudje rečejo natančno to, kar mislijo. Največkrat težko uporabljajo in razumejo:
Nekateri ljudje z avtističnimi motnjami morda ne govorijo, ali imajo dokaj omejen govor. Večinoma razumejo, kaj se jim govori, vendar za komunikacijo pogosto uporabljajo druga sredstva, kot so npr. neprimerna vedenja in različne kretnje, ki jih po navadi razumejo le tisti, ki so osebi z avtizmom zelo blizu. Drugi spet, imajo dobro razvit govor in jezikovne veščine, vendar pa lahko imajo težave s sodelovanjem v pogovoru, morda ponavljajo tisto, kar je nekdo rekel ali določene fraze (to imenujemo eholalija) ali pa neprestano govorijo le o tistem, kar jih zanima.
Osebam z avtističnimi motnjami je v veliko pomoč, če z njimi govorimo na jasen, dosleden način, ter jim damo čas, da obdelajo (procesirajo) informacijo, ki jim je bila povedana.
Izzivi v socialni interakciji
Ljudje z MAS imajo pogosto težave s prepoznavanjem ali razumevanjem čustev in občutij drugih ljudi ter izražanjem njihovih lastnih kar jim otežuje, da se vklopijo v družbo.
Ljudje z avtističnimi motnjami v socialnih interakcijah:
Težave na področju socialne interakcije pomenijo tudi, da imajo ljudje z avtističnimi motnjami težave pri vzpostavljanju prijateljstva: nekateri si zelo želijo, da bi se družili z drugimi, vendar pa ne vedo natančno, kako naj to storijo.
Izzivi, povezani s šibkimi izvršilnimi funkcijami (ključne pri opravljanju vsakodnevnih dejavnosti):
V vsakdanjem življenju se to kaže kot zamujanje, odlašanje, izgubljanje reči, pozabljanje zadolžitev, čustvenih izbruhih, (pomanjkanju čustvene regulacije), skakanju v besedo, neredu, nezmožnost slediti večstopenjskim navodilom in kompleksnim nalogam, pomanjkanju zmožnosti postavljanja prioritet.
Komunikacija je zelo pomembna pri delu z osebami z ADHD. Delodajalci naj upoštevajo določena načela pri delu s takšnimi osebami:
Primerno komuniciranje
Sodelavci ali nadrejeni naj ne uporabljajo verbalnih ukazov, ki zvenijo preveč avtoritarno in diktatorsko. Pri osebah z ADHD lahko tak dražljaj povzroči odpor do govora ali agresivnost, zato je priporočljivo uporabiti miren in uravnotežen pristop.
Izvajanje kratkoročnih nalog
Idealno je izvajati le eno delovno nalogo v določenem specifičnem času, da se prepreči izguba pozornosti.
Mirno delovno okolje
Pogosto je potrebno, da osebe z ADHD delajo v mirnem in tihem okolju. Če takšnih pogojev ni mogoče zagotoviti, je priporočljivo nuditi slušalke za zmanjšanje/odpravo hrupa.
Različne delovne naloge
Izmenjevanje različnih delovnih nalog v kratkih intervalih lahko pomaga ohraniti pozornost med dejavnostmi.
Pri delu z osebami z okvarami sluha moramo upoštevati določena načela:
1. Primerno osvetljevanje
Svetloba ne sme biti premočna ali prešibka. Ustrezna osvetlitev je en od osnovnih principov, ki jih je treba upoštevati.
2. Uporaba znakovnega jezika
3. Akustični prostor
Če je mogoče, komuniciramo v tihem oz. nehrupnem prostoru.
Izberemo okolja brez odmeva (npr. zavesa zmanjša odmev v prostoru). Pogovarjamo se v pisarni namesto na hodniku.
Osebe s slušno oviranostjo lahko komunicirajo tudi v manj primernih pogojih, vendar lahko to povzroči napetost in stres, zato je priporočljivo, da se takšnim pogojem izogibamo.
Osebe z okvaro sluha se lahko sporazumevajo tudi v manj primernih razmerah, vendar to lahko sproži napetost in stres, zato je priporočljivo, da se takšnim razmeram izogibate.
Dajanje preprostih in učinkovitih navodil je najpomembnejše pri delu z oseb z Downovim sindromom.
Nekaj priporočil:
Pri prikazovanju naloge bi morali:
Vedno imejte v mislih, da se napake dogajajo in da se bodo učenci z Downovim sindromom z vajo izboljševali.
Po prikazu vedno preglejte ključne korake in povzemite postopek, da utrdite razumevanje.
Osnovna navodila, ki jih je treba upoštevati:
Pogosto bodo učenci z Downovim sindromom potrebovali pomočnika na delovnem mestu, ki bo pomagal pri kompleksnih nalogah in nudil podporo, kadar bo to potrebno.
Osebe s specifičnimi učnimi težavami potrebujejo različne vrste podpore, zato je pomembno, da se jim pristopi individualno.
Splošna priporočila so navedena spodaj:
Demonstracija mora biti jasna in postopna, brez nepotrebnih podrobnosti.
Med demonstracijo je potrebno uporabljati preprost jezik, ves čas spremljati potrebe učencev in se jim prilagajati. Prav tako je potrebno upoštevati že prej omenjena navodila.
Ko končate demonstracijo, preverite njihovo razumevanje in jim dovolite, da dejavnost opravijo z vami, da lahko odkrijete morebitne napake ali napačno razumljena navodila.
Jasna struktura in organizacija na delovnem mestu sta pomembni za vsakega učenca/zaposlenega.
Delovni materiali in orodja naj bodo vedno na istem in dostopnem mestu, pisna navodila in vizualna podpora pa naj bodo pripravljeni vnaprej.
Učencem/zaposlenim omogočite delo v sproščenem vzdušju, saj bodo tako lažje in bolj učinkovito delali/se učili. Dovolite napake, saj se zgodijo vsakomur, in pogosto se zaposleni/učenci iz njih veliko naučijo.
* Velja na splošno za osebe z MAS (motnjo avtističnega spektra) vključno z osebami z Aspergerjevim sindromom (glede na to, da veljajo osebe z Aspergerjevim sindromom za visoko funkcionalne avtiste, ki imajo nekatere posebnosti, vendar so lahko sicer povprečno ali celo nadpovprečno inteligentni, so spodnje smernice smiselno uporabne za njihova šibka področja).
Najprej poskrbite za:
Uporabljajte preprost, nedvoumen jezik:
Navodila:
Oseba, ki daje navodila, mora poskrbeti, da oseba z MAS ali Aspergerjevim sindromom navodila pravilno razume (ne bodite zadovoljni s tem, da je oseba tiho in nič ne sprašuje, ali celo prikimava, kot da razume. Ključno je preveriti, kaj in kako je oseba razumela navodilo).
Če osebe z Aspergerjevim sindromom uporabljajo zapletene besede ali fraze, moramo vedeti, da ne razumejo nujno pomena teh besed. Zato je treba preveriti, kaj v resnici razumejo. Po potrebi jim znova razložite pomen besed ali navodil. Ostanite mirni.
Pri učenju novih nalog se osebam z MAS priporoča, da ustna navodila podkrepijo s pisnimi navodili (kratek povzetek naloge s ključnimi informacijami), slikovnim materialom (oseba izbere kanal, ki ji bolj ustreza), predvsem pa s praktično demonstracijo naloge. Nato je osebi z MAS treba omogočiti, da v svojem tempu pokaže, kako je razumela navodilo in nalogo, ter da nalogo v miru in varnem okolju vadi, da jo obvlada. To poteka v njenem tempu, s prilagoditvijo časa za učenje novih nalog, prilagoditvijo števila ponovitev, dovoljenjem za vmesne odmore in dodatnim časom, če je potrebno.
Postopen način učenja nalog lahko koristi tudi ostalim zaposlenim. Uporabimo lahko tehniko učenja na podlagi modela, ki poteka v štirih fazah (Pirih Zupan, 2020):
Za osebe z MAS ali Aspergerjevim sindromom je koristno, da se jim določi oseba (mentor), ki:
Oseba mora biti potrpežljiva, mirna in organizirana.
Ne pričakujemo, da bo oseba z MAS spontano prosila za pomoč ali dodatna pojasnila. Mentor ali sodelavec naj se zaveda, da oseba z MAS morda potrebuje pomoč pri delovnih nalogah, četudi tega ne sporoči.
Možne fizične prilagoditve delovnega prostora:
Druge možne prilagoditve delovnega procesa:
Pomanjkljivosti v socialnih veščinah
Ljudem z MAS bo v pomoč, če bodo za dogovarjanje uporabljali elektronsko pošto, kar jih razbremeni socialnega pritiska. Tako se izognejo potrebi po takojšnjem odgovoru in imajo možnost, da v miru premislijo, preden odgovorijo. V neposrednem odnosu jim lahko olajšamo, če sedimo poleg njih, namesto nasproti njih, s čimer omejimo stik z očmi.
Potrebno je pristopiti k njim in jim pomagati pri vključevanju v socialne stike (da niso izolirani, vendar jih ne smemo prisiliti v njih). Treba jih je usmerjati, učiti, kako pristopiti, in predvsem pokazati, katero vedenje je primerno v določeni situaciji. Potrebujejo okvir (jasna pravila, meje, ilustrirana s konkretnimi primeri), v katerem lažje najdejo svojo pot.
Naloge, ki jih opravlja oseba z Aspergerjevim sindromom, ne bi smele biti naloge v timu. Naloge ne bi smele vključevati sodelovanja velikega števila ljudi, kjer so potrebna stalna usklajevanja. Nasploh, za osebe z avtizmom v strogem smislu, naj bodo delovne naloge individualne.
Delovni proces kot rutina
Ljudem z MAS ali Aspergerjevim sindromom ustreza, če njihov dan sledi določenemu vzorcu. Ustreza jim:
Ko obvladajo nov delovni proces, lahko postanejo uspešni v tem in se ne dolgočasijo s ponavljajočimi se dejavnostmi.
Sposobnost delavca/kandidata za opravljanje določenega dela v specifičnem delovnem okolju je odvisna od številnih dejavnikov, vključno z njegovim duševnim, fizičnim in zdravstvenim stanjem. To strokovno ocenjuje specialist za delovno medicino.
Delodajalec pripravi klasifikacijo delovnih mest, ki vključuje podrobnosti o vrsti dela, opis dela in pogoje za opravljanje dela, kot so naloge, odgovornosti in kvalifikacije za zaposlenega.
Kvalificirani varnostni strokovnjak v sodelovanju s specialistom za delovno medicino izvaja oceno tveganja za varnost in zdravje pri vsakem delovnem mestu v podjetju, na podlagi klasifikacije delovnih mest.
Po oceni tveganja za varnost in zdravje delodajalec pripravi in sprejme pisno izjavo o varnosti in dokument ocene tveganja, ki vključuje:
Delodajalec napoti prijavitelja za zaposlitev k specialistu za delovno medicino na predhodni preventivni zdravstveni pregled, da ugotovi zdravje in sposobnost prijavitelja za opravljanje določenega dela v specifičnem delovnem okolju.
Specialist za delovno medicino opravi strokovno oceno zdravstvene sposobnosti prijavitelja za delo na podlagi ocene tveganja za vprašano delovno mesto.
Po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi delodajalec zagotovi delavcu (nekdanjemu prijavitelju) potrebno usposabljanje za varno izvajanje dela.
Oseba z invalidnostjo je opredeljena kot oseba, ki je pridobila status osebe z invalidnostjo v skladu z zakonodajo, ter oseba, ki jo je pristojni organ razglasil za trajno prizadeto zaradi telesne ali duševne okvare ali bolezni, in ki je zato bistveno manj verjetno, da bo zaposlena, ostala zaposlena ali napredovala na delovnem mestu.
Poklicna rehabilitacija so storitve, ki so namenjene omogočanju osebi z invalidnostjo, da pridobi ustrezno izobraževanje za poklicne kvalifikacije, da pridobi, ohrani in napreduje v zaposlitvi ali da spremeni svojo poklicno kariero.
Kandidat pridobi status osebe z invalidnostjo v skladu z zakonodajo in pri pristojnem organu.
Pri Ministrstvu za delo strokovnjak za poklicno rehabilitacijo in zaposlovanje oseb z invalidnostjo (svetovalec za rehabilitacijo) izda brezposelni osebi z invalidnostjo napotnico za obravnavo pri ponudniku poklicne rehabilitacije, s čimer se vključi v postopek poklicne rehabilitacije.
Sledi uvodni razgovor s strokovno ekipo, sestavljeno iz vsaj petih različnih strokovnjakov:
Namen obravnave je pridobiti:
Oseba, ki je na obravnavi, je aktivno vključena v postopek, vključno z razvojem načrta rehabilitacije.
Rezultati obravnave so odvisni od številnih dejavnikov, vključno z duševnim, fizičnim in zdravstvenim stanjem posameznika.
Če je rezultat obravnave zadovoljiv, sledi usposabljanje na delovnem mestu. Naloge, na katerih naj bi se posameznik usposabljal, so usklajene s strokovno ekipo rehabilitacijskega centra in vnaprej določene s strani delodajalca. Če je potrebno prilagoditi delovno mesto ali delovno okolje, strokovna ekipa rehabilitacijskega centra pripravi ustrezen načrt prilagoditve.
Delodajalec nima finančnih obveznosti med usposabljanjem, razen da zagotovi osebi z invalidnostjo mentorja.
Možni cilji ali rezultati programa poklicne rehabilitacije so:
Trajanje poklicne rehabilitacije se načrtuje posamezno in ne bi smelo trajati bistveno dlje kot eno leto.
Arborist bi moral biti sposoben:
Geršicová, Z. 2020. ŠPECIÁLNA PEDAGOGIKA A INKLUZÍVNE VZDELÁVANIE (Vybrané tézy). Dubnica nad Váhom: VŠ DTI, 2020. 73s.
Tarcsiová, D. 2008. Pedagogika sluchovo postihnutých. Bratislava: Univerzita Komenského, Katedra špeciálnej pedagogiky vo vydavateľstve MABAG spol. s r. o., 2008.
Šmidová, M. 2012. Sociálna práca s osobami so zdravotným postihnutím. Trnava: Vydavateľstvo Dobrá kniha, 2012.
Martišová, A. 2016. Adaptácia osôb so sluchovým postihnutím na pracovné prostredie.
APA, American Psychiatric Association (2013). Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, Fifth Edition. (DSM-5) American Psychiatric Association Publishing. 2013.
Bull, M. J., & Committee on Genetics (2011) .Health supervision for children with Down syndrome. Pediatrics, 128(2), 393–406.
Butterworth, B., & Kovas, Y. (2013). Understanding neurocognitive developmental disorders can improve education for all. Science, 340(6130), 300-305.
de Graaf, G., Buckley, F. & Skotko, B.G. Estimation of the number of people with Down syndrome in Europe. Eur J Hum Genet 29, 402–410 (2021).
Shaywitz, S. E., & Shaywitz, B. A. (2008). Dyslexia (specific reading disability). Biological psychiatry, 64(9), 863-869.
Tod, K.J. (2013). Employment in down syndrome: the experiences of individuals with down syndrome, their employers and families in kwazulu-natal. University of Kwazulu-Natal.
Windsperger, K., & Hoehl, S. (2021). Development of Down Syndrome Research Over the Last Decades-What Healthcare and Education Professionals Need to Know. Frontiers in psychiatry, 12, 749046.
Attwood, T., Aspergerjev sindrom. Priročnik za starše in strokovne delavce. Ljubljana: Megaton d.o.o., 2007.
Jurišić B. D. Otroci z avtizmom. Priročnik za učitelje in starše. Ljubljana: Izobraževalni center PIKA, Center Janeza Levca, 2016.
Jurišič, B., Avtizem. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport, 1992.
Macedoni-Lukšič, M. Spekter avtistične motnje. V: Kržišnik, C. (ur.) in Battelino, T. (ur.). Novosti v otroški gastroenterologiji, Izbrana poglavja iz pediatrije. V Ljubljani: Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta, Katedra za pediatrijo, 2006, str. 115-126.
Meyer, N. R., Asperger Syndrome. London and Philadelphia: Jessica Kingsley Publishers, 2001.
Rehberger T. Osebe z avtističnimi motnjami: v Srebotnik I. in Povše M., Izzivi inkluzije pri vseživljenjskem učenju in izobraževanju odraslih s posebnimi potrebami. Ljubljana: Andragoško društvo Slovenije, 2021, str. 280 – 304.
Štempar P., Zovko Stele, M., Posebnosti pri zaposlovanju oseb z motnjo avtističnega spektra (MAS); v Werdonig, A. Zbornik prispevkov konference Avtizem v Sloveniji – kje smo leta 2018?; Maribor, Center za sluh in govor, 2018, str. 68 – 72.
Tement, K., Učiteljevo pojmovanje pojava naučene nemoči pri otrocih s posebnimi potrebami v osnovni šoli. Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, 2012.
Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Uradni list RS, št. 16/07 – uradno prečiščeno besedilo, 87/11, 96/12 – ZPIZ-2, 98/14 in 18/21)
Ministrstvo za delo družino, socialne zadeve in enake možnosti, Standardi storitev zaposlitvene rehabilitacije. (Accessed 10.5.2024)
Slovenska poslovna točka. (2023).
https://spot.gov.si/sl/poslovanje/zaposlovanje-in-delovno-razmerje/varnost-in-zdravje-pri-delu/Varnost in zdravje pri delu Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.font-weight: 400;(Accessed 10.5.2024)font-weight: 400;Korošec, Tanja. (2014) Zaposlitvena rehabilitacija. [Unpublished manuscript].Unpublishedmanuscriptfont-weight: 400;Nacionalna poklicna kvalifikacija. (2019). Negovalec/negovalka dreves na višini. NPK katalog (7536515011). Center RS za poklicno izobraževanje.
Varnost in zdravje pri delu Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. (Accessed 10.5.2024)
Korošec, Tanja. (2014) Zaposlitvena rehabilitacija. [Unpublished manuscript].
Nacionalna poklicna kvalifikacija. (2019). Negovalec/negovalka dreves na višini. NPK katalog (7536515011). Center RS za poklicno izobraževanje.