Menu
Odloki o drevesih so pomembni za varovanje dreves, ohranjanje zelenih površin in spodbujanje zdravih urbanih gozdov. V tem poglavju obravnavamo odloke o drevesih, njihove vrste in pravilno izvajanje teh predpisov za zagotavljanje dobrega stanja dreves v urbanih okoljih. Poleg tega bomo predstavili mednarodno, nacionalno, regionalno in lokalno zakonodajo, ki dodatno ureja upravljanje in varstvo dreves.
Odloki o drevesih so uradne smernice, ki jih določijo lokalne skupnosti za upravljanje in zaščito svojih dreves. Določajo standarde za izbiro, sajenje, nego in ohranjanje dreves v skupnosti. Z opredelitvijo pravnih sredstev za zaščito javnega interesa ti odloki prispevajo k trajnostnemu upravljanju urbanih gozdov. Skupnosti se zanašajo na odloke o drevesih kot orodje za zagotavljanje dolgoročnega zdravja, varnosti in estetske vrednosti dreves v njihovi pristojnosti.
Odloke o drevesih je mogoče razvrstiti v tri osnovne vrste, od katerih ima vsaka poseben namen pri upravljanju dreves:
Odloki o obcestnih drevesih: Ti odloki se osredotočajo predvsem na drevesa na javnih prometnih površinah in pogosto zajemajo predpise o sajenju in odstranjevanju. Njihov cilj je izboljšati urbano okolje z zagotavljanjem ustrezne izbire, umestitve in vzdrževanja dreves ob cestišču in javnih površinah. Odloki o obcestnih drevesih lahko vključujejo tudi določbe za nego ali odstranjevanje zasebnih dreves, ki predstavljajo nevarnost za javnost. Nekateri odloki v tej kategoriji gredo še dlje in zahtevajo sajenje dreves na parkiriščih, da bi ublažili vpliv urbanizacije na okolje.
Odloki o zaščiti dreves: Ti odloki so namenjeni predvsem zaščiti avtohtonih dreves ali dreves z zgodovinskim pomenom (npr. veteranska drevesa). Običajno zahtevajo pridobitev dovoljenja, preden se zaščitena drevesa odstranijo ali se na njih izvajajo ukrepi nege dreves. Cilj je ohraniti dragocena drevesa, ki prispevajo k ekosistemu, kulturni dediščini ali značaju skupnosti. Odloki o zaščiti dreves imajo pomembno vlogo pri ohranjanju biotske raznovrstnosti in ekološkega ravnovesja v urbanih območjih.
Odloki o vzdrževanju svetlobnega profila ceste in prepovedi senčenja: Te odredbe so namenjene reševanju sporov med lastniki nepremičnin in obravnavajo primere, ko drevesa ovirajo pogled ali sončno svetlobo. Ti odloki zagotavljajo smernice za upravljanje dreves, da se zagotovijo pravične rešitve, ki uravnotežijo interese vseh vpletenih strani. Ti odloki lahko določajo postopke za obrezovanje ali odstranitev dreves, ki pomembno vplivajo na zastiranje pogleda na nepremičnino. Cilj teh predpisov je ohraniti skladnost med sosednjimi nepremičninami ob upoštevanju pomena dreves v urbanem okolju.
Odloki o drevesih vsebujejo več skupnih določb, ki prispevajo k učinkovitemu upravljanju dreves. Te določbe se lahko razlikujejo glede na lokalne zahteve, vendar so nekateri pogosti primeri naslednji:
Poleg odlokov o drevesih upravljanje in varstvo dreves urejajo tudi različne ravni zakonodaje. Med njimi so mednarodna, nacionalna, regionalna in lokalna zakonodaja.
Evropska unija (EU) ima več uredb in direktiv, ki obravnavajo naravovarstvena vprašanja, povezana z drevesi v urbanih okoljih. Med njimi sta Direktiva o pticah in Direktiva o habitatih, katerih cilj je zaščititi vrste ptic in njihove habitate tudi na urbanih območjih ter spodbujati prizadevanja za njihovo ohranjanje. EU ima tudi direktivo o čiščenju komunalne odpadne vode, katere cilj je preprečiti onesnaževanje vode zaradi komunalne odpadne vode. Te direktive določajo pravila in smernice za varstvo in upravljanje urbanih dreves in zelenih površin, kot so določanje zaščitenih območij, določanje minimalnih zahtev za sajenje dreves in spodbujanje trajnostnih praks upravljanja. Evropska komisija je leta 2021 predstavila gozdarsko strategijo EU, katere cilj je zaščititi in obnoviti gozdove ter hkrati zagotoviti njihovo trajnostno upravljanje in rabo. V strategiji je opredeljena potreba po povečanju urbanih gozdov in zelenih površin, pri čemer se priznava njihov pomen za biotsko raznovrstnost, zdravje ljudi ter blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje.
Vsaka država ima svojo nacionalno zakonodajo o drevesih v urbanih okoljih. V Sloveniji na primer varstvo dreves urejata Zakon o gozdovih in Zakon o ohranjanju narave. Zakon o gozdovih določa pravila za upravljanje, rabo in varstvo gozdov, medtem ko je cilj Zakona o ohranjanju narave ohranjanje biotske raznovrstnosti in naravne dediščine. Na Slovaškem Zakon o varstvu dreves ureja varstvo dreves v urbanih okoljih. Na Hrvaškem Zakon o varstvu narave ureja varstvo dreves, gozdov in druge vegetacije v urbanih območjih. Ti nacionalni zakoni določajo zahteve za dovoljenja za drevesa, postopke za sajenje in nego ter kazni za kršitve.
V državah imajo regije lahko svojo zakonodajo o drevesih v urbanih okoljih. V Sloveniji regionalno zakonodajo ureja Zakon o prostorskem načrtovanju, ki določa pravila za načrtovanje in upravljanje prostorskega razvoja. Podobno na Hrvaškem regionalno zakonodajo v zvezi z drevesi v urbanih okoljih ureja Zakon o prostorskem načrtovanju. Ti regionalni zakoni pogosto zahtevajo presojo vplivov na okolje za razvojne projekte, vzpostavljajo registre zavarovanih dreves ter določajo smernice za sajenje, nego in zaščito.
Lokalne oblasti imajo pogosto najbolj neposreden vpliv na drevesa v urbanih okoljih. Občine na podlagi posebnih potreb in značilnosti svojih območij sprejemajo lastne predpise o drevesih – npr. v občinskem prostorskem načrtu. Ti predpisi zahtevajo dovoljenja za odstranitev dreves, določajo postopke za sajenje, nego in zaščito dreves ter lahko vzpostavijo registre zaščitenih dreves. Lokalna zakonodaja, kot so Smernice za načrtovanje, nego in zaščito dreves na gradbiščih v Mestni občini Ljubljana v Sloveniji ali Odredba o zaščiti dreves v Mestni občini Bratislava na Slovaškem, zagotavlja, da je upravljanje dreves usklajeno s cilji in vrednotami skupnosti.
Odloki o drevesih skupaj z mednarodno, nacionalno, regionalno in lokalno zakonodajo tvorijo celovit okvir za upravljanje dreves v urbanih okoljih. Z razumevanjem in upoštevanjem teh predpisov lahko skupnosti ustvarijo in vzdržujejo uspešne urbane gozdove, ki zagotavljajo številne ekosistemske, družbene in gospodarske koristi za prihodnje generacije. Arboristi in negovalci dreves se morajo seznaniti z ustrezno zakonodajo na vseh ravneh, da bi zagotovili skladnost svojega dela z zakonodajo in prispevali k trajnostnemu upravljanju urbanih gozdov.
Za ohranjanje dobrega zdravja in optimalnega delovanja dreves moramo upoštevati najvišje standarde dela. Nacionalni standardi, varnostni predpisi in specifikacije imajo ključno vlogo pri usmerjanju in zagotavljanju kakovosti ukrepov nege dreves. To poglavje obravnava pomen standardov, varnostnih predpisov in specifikacij pri negi dreves ter izpostavlja nekatere pomembne arboristične standarde v Evropi, Združenem kraljestvu, Nemčiji in Združenih državah Amerike.
Evropski arboristični standardi (EAS) so zbirka smernic, ki so bile razvite za vzpostavitev doslednih norm in standardov na področju arboristike v Evropi. Ti standardi temeljijo na kombinaciji formalnih in neformalnih nacionalnih normativov in standardov ter vključujejo najnovejše znanje in izkušnje arboristične skupnosti. Osnovni namen teh standardov je zagotoviti kakovostno nego dreves ter služiti kot podlaga za usposabljanje in certificiranje arboristov po vsej Evropi.
Od leta 2022 EAS pokrivajo različne vidike nege dreves, vključno z obrezovanjem dreves, sajenjem dreves ter vezavo in oporo krošnje dreves. Standardi, ki bodo zajemali ocenjevanje stanja dreves, vrednotenje dreves in zaščito dreves pri gradbenih posegih, so v pripravi in bodo predvidoma objavljeni leta 2025.
Zagotavljajo tehnične opredelitve najboljših praks pri negi dreves, ki se uporabljajo po vsej Evropi. Zaradi upoštevanja nacionalnih in lokalnih razlik standardi vključujejo nacionalne priloge, v katerih so poudarjene morebitne razlike v pristopu ali zakonodaji. Te priloge pomagajo obravnavati posebne regionalne zahteve in zagotavljajo, da se standardi lahko učinkovito izvajajo v različnih državah v Evropi.
BS 3998
BS 3998:2010 je britanski standard, ki vsebuje smernice za številne ukrepe nege dreves v Združenem kraljestvu. Zajema različne vidike ravnanja z drevesi, vključno z ocenjevanjem stanja dreves, obrezovanjem in ohranjanjem dreves. Standard poudarja pomen zdravja dreves, varnosti in vpliva na okolje pri vseh ukrepih nege dreves. Standard BS 3998 služi kot dragocena referenca za arboriste, negovalce dreves in vse, ki se ukvarjajo z upravljanjem in nego dreves.
BS 5837
BS 5837:2012 je britanski standard, ki se posebej osredotoča na drevesa na območju gradbenih in razvojnih projektov. Zagotavlja smernice za ocenjevanje in upravljanje dreves na gradbiščih, vključno s pregledi dreves, ukrepi za zaščito dreves in priporočili za sajenje dreves. Cilj standarda je uravnotežiti potrebe razvoja z ohranjanjem dreves ter zagotoviti njihovo zaščito in vključitev v grajeno okolje. Standard BS 5837 pogosto uporabljajo arhitekti, prostorski načrtovalci in arboristi, ki sodelujejo pri projektih načrtovanja in gradnje.
ZTV Baumpflege
Dodatni tehnični pogodbeni pogoji in smernice za nego dreves (ZTV Baumpflege:2017) so obsežen sklop smernic in predpisov za nego in vzdrževanje dreves v Nemčiji. Zagotavlja smernice za pregled dreves, tehnike obrezovanja, ohranjanje dreves in varnostne vidike. ZTV Baumpflege, ki ga je razvila družba Forschungsgesellschaft Landschaftsentwicklung Landschaftsbau (FLL), služi kot priznana referenca za arboriste, negovalce dreves in občine ter omogoča profesionalen pristop k ukrepom nege dreves za zagotavljanje njihovega zdravja in dolgoživosti v urbanih in podeželskih okoljih.
DIN 18916
DIN 18916:2013 je nemški standard, ki se osredotoča zlasti na saditvena dela. Zagotavlja smernice in zahteve za izbiro, sajenje in nego rastlin v projektih urejanja zelenih površin. Cilj standarda je zagotoviti pravilno zasaditev in nego rastlin, pri čemer se upoštevajo dejavniki, kot so razmere v tleh, zalivanje, gnojenje in zatiranje škodljivcev. Preveden in sprejet je tudi pri nas kot SIST DIN 18916:2013 Uporaba rastlin pri urejanju zelenih površin – Sadike in sajenje.
DIN 18920
DIN 18920:2019 je nemški standard, ki se osredotoča na zaščito drevja pri gradbenih posegih. Ta standard vsebuje smernice in zahteve za zaščito dreves, nasadov in zelenih površin med gradbenimi deli. Zajema vidike, kot so ukrepi za zaščito dreves, zaščita tal, zaščita koreninskega območja in ohranjanje obstoječe vegetacije. Preveden in sprejet je tudi pri nas kot SIST DIN 18920:2019 Uporaba rastlin pri urejanju zelenih površin – Zaščita drevja, rastlinskih sestojev in nasadov pri gradbenih posegih.
RAS-LP4
RAS-LP4:1999 se nanaša na “Richtlinien für die Anlage von Straßen – Landschaftsplanung – Teil: Bäume” v Nemčiji, kar v prevodu pomeni “Smernice za načrtovanje cest – krajinsko načrtovanje – del: Drevesa.” Te smernice vsebujejo priporočila za sajenje in upravljanje dreves ob cestah, pri čemer upoštevajo dejavnike, kot so izbira drevesnih vrst, razmik med njimi pri sajenju in prakse vzdrževanja. Namen smernic je izboljšati vizualne in ekološke lastnosti obcestne krajine ter hkrati zagotoviti varnost in funkcionalnost cest. Leta 2023 je standard RAS-LP4 nadomestil posodobljen standard Smernice za zaščito dreves in vegetacije med gradbenimi deli (nem. Richtlinien zum Schutz von Bäumen und Vegetationsbeständen bei Baumaßnahmen – R SBB).
A300
A300 je serija ameriških nacionalnih standardov, ki sta jih razvila Tree Care Industry Association (TCIA) in American National Standards Institute (ANSI) za nego dreves v Združenih državah Amerike. Standardi A300 zagotavljajo smernice za arboriste in negovalce dreves ter zajemajo širok spekter tem, povezanih z obrezovanjem dreves, odstranjevanjem dreves, vezavo in oporo krošnje in oceno tveganja za drevesa. Ti standardi poudarjajo najboljše prakse v panogi, varnostne protokole in okoljske vidike, katerih cilj je spodbujati zdravje in dolgoživost dreves ter hkrati zagotavljati varnost delavcev in javnosti.
Vodnik za varno delo
Vodnik za varno delo (EAC Aerial Tree Work Operations: A Guide to Safe Work Practice) je obsežen vir, ki vsebuje smernice in priporočila za varno izvajanje nege dreves na višini. Ta vodnik, ki ga je razvil Evropski arboristični svet (EAC), poudarja pomen varnosti in je namenjen spodbujanju najboljših praks na področju arboristike. .
Vodnik obravnava različne vidike dela z drevesi v zraku, vključno s plezanjem po drevesih, delom na višini ter uporabo dvižnih ploščadi in opreme. Obravnava ključne varnostne vidike, kot so ocena tveganja, pravilna uporaba osebne varovalne opreme (OVO), komunikacijski protokoli, postopki za ukrepanje v sili ter vzdrževanje in pregled opreme.
Z upoštevanjem priporočil iz tega vodnika lahko arboristi in negovalci dreves zmanjšajo tveganja, povezana z nego dreves na višini, ter zagotovijo varnost sebe in članov svoje ekipe.
Z133
Standard ANSI A300 part 1 – 2020, znan tudi kot varnostni standard Z133, je celovit sklop smernic in najboljših praks, ki jih je razvil American National Standards Institute (ANSI) za varno in učinkovito izvajanje arborističnih dejavnosti. Standard zajema vse vidike nege dreves in zagotavlja smernice o temah, kot so varnost na delovnem mestu, pregled in uporaba opreme, tehnike plezanja po drevesih, ocena tveganja ter ustrezni postopki obrezovanja in poseka dreves.
Upoštevanje nacionalnih standardov, varnostnih predpisov in izčrpnih specifikacij je bistvenega pomena pri usmerjanju in urejanju ukrepov nege dreves. Evropski, britanski, nemški in ameriški arboristični standardi zagotavljajo dragocene smernice in priporočila za različne vidike nege dreves. Varnostni standardi in smernice se osredotočajo na spodbujanje varnih delovnih praks in zmanjševanje tveganj, povezanih z izvajanjem nege dreves. Z upoštevanjem teh standardov, predpisov in specifikacij lahko arboristi in negovalci dreves zagotovijo najvišjo kakovost nege dreves, zaščitijo varnost delavcev ter prispevajo k splošnemu zdravju in trajnosti populacij urbanih dreves.
Za uspešno zasaditev moramo najprej izbrati najprimernejšo drevesno vrsto, ki ustreza specifičnim rastiščnim razmeram. Nato se moramo prepričati, da so sadike izbrane drevesne vrste kakovostne in da jih pravilno posadimo. V tem poglavju bodo poudarjeni pomembni vidiki sajenja dreves, vključno z izbiro rastlin, tehnikami sajenja, dodajanjem zastirke (mulča), obrezovanjem in celovitim pregledom standardnih postopkov sajenja.
Izbira primernih drevesnih vrst, ki lahko uspevajo v danih razmerah, je bistvenega pomena za uspešno sajenje dreves. Skrbno je treba oceniti dejavnike, kot so vlažnost in odcednost tal, pH, osončenost, temperaturno območje, prostorske omejitve in estetski vidiki. Prilagajanje drevesa specifičnim zahtevam rastišča močno vpliva na njegovo sposobnost prilagajanja, preživetja in vitalnost v daljšem časovnem obdobju.
Pomemben vidik sajenja dreves je izbira prave vrste sadik. Na voljo so različne vrste sadik, vsaka pa ima svoje prednosti in posebnosti. Pogosto se uporabljajo sadike z golimi koreninami, sadike gojene v posodah in loncih, ter sadike s koreninsko grudo. Sajenje sadik z golimi koreninami je enostavno, stroškovno učinkovito in primerno za sajenje v obdobju mirovanja. Uporaba sadik gojenih v pososdah in loncih je priročna, saj omogoča presajanje med rastno sezono in zagotavlja dober razvoj korenin. Korenine se lahko bolje ohranijo med presajanjem, kar zagotavlja boljše vraščanje. Izbira vrste sadik je odvisna od dejavnikov, kot so stroški, posebni pogoji na rastišču, specifikacije sajenja in strokovna priporočila.
Učinkovite tehnike sajenja so ključnega pomena za dobro uspevanje dreves in razvoj zdravih korenin. Cilj je ustvariti optimalne pogoje za rast drevesa in mu zagotoviti, da se bo novemu okolju prilagodilo in uspevalo. Velikost in priprava sadilne jame imata pri tem odločilno vlogo. Idealno je, če je sadilna jama dva- do trikrat (minimalno 1,5 x) širša od koreninske grude na površini tal, pri dnu pa se zoža do širine koreninske grude. Takšna konfiguracija omogoča koreninam, da se razrastejo in utrdijo v okoliških tleh, kar spodbuja privzemanje hranil in stabilnost. V zbitih glinenih tleh lahko razširitev sadilne jame na petkratno širino koreninske grude izboljša rast korenin in zmanjša zbitost talne strukture. Pravilno zasipavanje, izboljšanje tal in zalivanje zagotavljajo ugodno okolje za razvoj in uspevanje korenin. Paziti je treba, da ne sadimo pregloboko ali preplitvo, saj lahko to negativno vpliva na zdravje in rast drevesa.
Mulčenje je koristna praksa, ki izboljšuje zadrževanje vlage v tleh, zavira rast plevela, blaži temperaturo tal in izboljšuje strukturo tal. Organski mulč, kot je drobljeno lubje, trdi lesni ali zeleni sveži sekanci, zagotavlja dodatne koristi zaradi postopne razgradnje, dodajanja organskih snovi v tla in spodbujanja mikrobnega delovanja. Anorganski mulč, kot so kamni ali gumijasti mulč, zagotavlja dolgotrajno zatiranje plevela in ga je treba manj pogosto dopolnjevati. Pravilen nanos mulča je ključnega pomena, da ne pride v neposreden stik s deblom drevesa, saj lahko na tem mestu povzroči kopičenje vlage, gnitje in težave s škodljivci. Mulč je treba krožno razporediti okoli drevesa, ki sega nekaj metrov od deba, v višino od 5 do 10 cm (odvisno od podnebja/ grobosti materiala za mulčenje). Ta plast mulča pomaga ohranjati vlago v tleh, zmanjšuje konkurenco plevelov in ščiti koreninski predel drevesa pred nekaterimi mehanskimi poškodbami. Glej tudi poglavje 3.1.7 Izboljšava tal: Mikrobni dodatki in mulčenje.
Obrezovanje dreves ob sajenju, ki je oblika strukturnega obrezovanja, je pomembno za vzpostavljanje dobre strukture dreves, zmanjševanje biomehansko neugodnih rastnih značilnosti in dolgoročno izboljšanje zdravstvenega stanja. Takoj po sajenju je priporočljivo minimalno obrezovanje, ki se osredotoča predvsem na odstranjevanje zlomljenih ali poškodovanih vej. Vendar je bistveno, da obrezujemo mlada drevesa za vzpostavitev dobre strukture in odpravo morebitnih napak že zgodaj – takoj, ko se drevo vraste. Nega mladih dreves z oblikovalnim obrezovanjem prispeva k uravnoteženi krošnji s trdno strukturo. Z zgodnjim odpravljanjem morebitnih težav, kot so slabše pritrjene veje ali kodominantna debla, lahko arboristi in negovalci dreves ustvarijo drevesa, ki so bolj odporna in manj nagnjena k okvaram.
Čas sajenja je bistvenega pomena, po možnosti v obdobju mirovanja, ko je drevo manj dovzetno za stres. Za zaščito drevesa pred poškodbami in zagotavljanje vitalne rasti po sajenju so potrebni ustrezni postopki ravnanja in prevoza sadike. Skrbni pregled in nega koreninskega sistema pred sajenjem prispevata k uspešnemu razvoju in rasti korenin. Priprava rastišča, vključno z odstranjevanjem plevela, izboljšanjem tal z vnašanjem dodatkov, ustvari ugodno okolje za rast korenin in sprejemanje hranil. Velikost in oblika sadilne luknje se morata ustrezno prilagoditi koreninski grudi. Pravilna namestitev drevesa, pri kateri je korenovec nekoliko nad nivojem tal, zagotavlja ustrezno stabilnost drevesa. Izdelava zalivalne kotanje okoli območja sajenja olajša zadrževanje vode in usmerja zalivanje v območje korenin drevesa, kar spodbuja ustrezno hidracijo. Sistemi za dodatno stabilizacijo, kot so koli ali žice, zagotavljajo stabilnost novo posajenih dreves ter odpornost proti vetru in mehanskim obremenitvam. Mehanska zaščita debla in krošnje varuje drevesa pred poškodbami, ki jih povzročijo kosilnice, živali ali okoljski dejavniki (sončni ožig).
Arboristi in negovalci dreves lahko z razumevanjem in izvajanjem ustreznih tehnik in postopkov sajenja prispevajo k uspešni rasti in dolgoročnemu zdravju dreves.
Voda je je eden od najpomembnejših elementov za rast in razvoj rastlin, pri čemer drevesa niso izjema. To poglavje obravnava pomen zalivanja pri negi dreves, dejavnike, ki vplivajo na potrebe po vodi, vpliv neustreznega zalivanja, načela upravljanja z vodo in različne tehnike zalivanja, ki se uporabljajo v arboristiki.
Rast in preživetje dreves sta odvisna od vode in mineralov, ki se absorbirajo iz tal. V povprečju lahko veliko drevo dnevno vsrka več sto litrov vode, pri čemer se do 95 odstotkov te vode izloči v zrak. Nezadostna vlažnost tal lahko povzroči dehidracijo dreves, upočasnjeno rast in splošno poslabšanje zdravja rastlin. Nasprotno pa lahko prekomerna količina vode v območju korenin prav tako povzroči propadanje drevesa. Za zdravje in rast dreves je ključnega pomena vzpostaviti ravnovesje in vzdrževati optimalno raven vlage v tleh.
Na urbanih rastiščih moramo novo posajena drevesa zalivati. S pomočjo zalivalnih in namakalnih sistemov lahko vodo uporabljamo v nadzorovanih količinah in ob ustreznem času. Vendar je potrebno pametno upravljanje zalivanja, da bi se izognili težavam, povezanim s količino, hitrostjo in kakovostjo vode. Tako prekomerno kot tudi premajhno zalivanje lahko škodljivo vplivata na zdravje dreves. Zato mora dobro zasnovan program upravljanja z vodo upoštevati dejavnike, kot so potrebe drevesnih vrst po vodi, stanje tal, zalivalni sistemi in razporeditev zalivanja, varčna poraba vode in ustrezno odvodnjavanje (drenaža).
Količina vode, ki jo potrebujejo drevesa, se razlikuje glede na dejavnike, kot so vrsta, velikost, stanje tal, temperatura, vlažnost, osvetlitev in izpostavljenost vetru. Drevesa izgubljajo vodo s transpiracijo, ki se uravnava z odpiranjem listnih rež in drugimi fiziološkimi prilagoditvami na okolje. Kadar je hitrost transpiracijske izgube vode (evapotranspiracija) večja od sposobnosti drevesa, da sprejme vodo iz tal, drevo doživi stres in lahko kaže znake venenja. Razumevanje potreb po vodi različnih drevesnih vrst in prepoznavanje znakov vodnega stresa sta zato ključna za učinkovito upravljanje zalivanja.
Ustrezno načrtovanje in izbira drevesnih vrst sta ključna za zmanjšanje ali pa celo odpravo potrebe po zalivanju. Usklajevanje med potrebami dreves po vodi in značilnostmi rastišča, kot sta izpostavljenost soncu in vetrovnost, pomaga ohranjati zdravo ravnovesje. Novo posajena drevesa potrebujejo pogosto zalivanje, da vzpostavijo koreninski sistem, medtem ko imajo vraščena mlada in odrasala drevesa drugačne potrebe po zalivanju. Pri določanju ustreznega urnika zalivanja je treba upoštevati dejavnike, kot so vrsta tal, sestava mulča in podnebne razmere.
Za zalivanje dreves se pogosto uporabljajo sistemi za zalivanje z razpršilniki in kapljično zalivanje. Razpršilniki vodo enakomerno razporedijo po območju korenin, vendar jih je treba pravilno uporabljati, da preprečimo odtekanje vode in erozijo. Načrtovanje sistemov z ustreznimi ventili, velikostjo cevi in namestitvijo glave zagotavlja učinkovito uporabo vode. Kapljični zalivalni sistemi zagotavljajo počasno in ciljno usmerjeno dovajanje vode neposredno v območje korenin, kar zmanjšuje izgubo vode zaradi izhlapevanja in odtekanja. Preprečevanje zamašitve razpršilnikov ali poškodb cevi dosežemo z rednim spremljanjem in vzdrževanjem.
Druge metode zalivanja, kot so visokotlačno vbrizgavanje vode, namakalne cevi, trajnostni urbani drenažni sistemi in prenosni kapljični sistemi (vreče), so lahko primerne v posebnih okoliščinah in glede na zahteve kraja. Pri namestitvi je treba upoštevati koreninske sisteme dreves, da se čim bolj zmanjšajo poškodbe korenin. Natančno in kalibrirano upravljanje zalivanja pomaga preprečiti prekomerno zalivanje, ki lahko povzroči težave z glivami in poškodbe korenin.
Z razumevanjem potreb dreves po vodi, uporabo ustreznih tehnik zalivanja in izbiro ustreznih zalivalnih sistemov lahko arboristi in negovalci dreves zagotovijo, da drevesa dobijo optimalno količino vode za svoje potrebe. Izvajanje dobrih praks upravljanja z vodo, vključno z ustreznim načrtovanjem, spremljanjem in vzdrževanjem, prispeva k dolgoročnemu zdravju dreves, lepši krajini in ohranjanju vodnih virov.
Gnojenje in izboljšanje tal sta lahko potrebni za povečanje razpoložljivosti hranil in podporo zdravi rasti dreves v urbanih okoljih. Vendar pa moramo skrbno preučiti načine gnojenja, da bi se izognili škodljivim učinkom na zdravje dreves in okolje. To poglavje obravnava prednosti in slabosti gnojenja, različne vrste gnojil, odmerke in čas uporabe, tehnike, dodatke za tla ter pomen analize in predpisovanja pri zagotavljanju ustreznega upravljanja hranil za drevesa.
Rastlinska hranila so bistvena za presnovo in rast dreves. Gozdna območja naravno zagotavljajo trajnostno oskrbo teh elementov z recikliranjem odpadlega listja in odmrlega lesa. Vendar pa se drevesa v urbanih okoljih večkrat soočajo s pomanjkanjem hranil zaradi odstranitve s hranili bogate zgornje plasti tal med gradnjo ali zaradi postopnega splošnega poslabšanja kakovosti obstoječih tal. Poleg tega odstranjevanje odpadlega listja moti kroženje hranil ter zmanjšuje populacije in aktivnost koristnih talnih organizmov, npr. deževnikov. Zato je včasih potrebno dodajati gnojila, saj lahko tako izboljšamo razpoložljivost hranil v urbanih tleh.
Gnojenje prinaša drevesom številne koristi, med drugim spodbuja rast, izboljšuje odpornost proti boleznim in škodljivcem ter lahko izboljša slabše zdravstveno stanje dreves. Vendar je pomembno, da se gnojenja lotimo previdno. Nepravilna ali nepotrebna uporaba gnojil ima lahko škodljive učinke na drevo in njegovo okolico. Drevesa, ki rastejo na območjih z redno gnojeno trato, morda ne bodo potrebovala dodatnega gnojenja.
Gnojila so na voljo v različnih oblikah in sestavah. Popolno gnojilo običajno vsebuje tri bistvena hranila: dušik (N), fosfor (P) in kalij (K). Sestava gnojila, navedena na embalaži izdelka, predstavlja vsebnost celotnega dušika, razpoložljive fosforne kisline in topnega kalija. Čeprav se običajno uporabljajo popolna gnojila, vsa drevesa ne potrebujejo enakega razmerja hranil. Dušik je pogosto najbolj omejujoč element za rast dreves. Gnojila lahko razvrstimo med organska ali anorganska, pri čemer ima vsaka vrsta edinstvene lastnosti in vidike sproščanja.
Gnojila s počasnim sproščanjem so zelo priporočljiva za drevesa, saj v daljšem obdobju postopoma sproščajo hranila, predvsem dušik. To nadzorovano sproščanje zmanjšuje nevarnost izpiranja hranil in morebitnega ožiga zaradi soli v gnojilu. Gnojila s počasnim sproščanjem so lahko v različnih oblikah, kot so sečnina, prevlečena z žveplom, ali organski materiali, kot so sečninski formaldehid in živalski gnoj. Postopna razgradnja teh gnojil v tleh zagotavlja enakomerno oskrbo dreves s hranili, kar zmanjšuje potrebo po pogostem vnosu.
Določitev ustrezne količine gnojenja je odvisna od več dejavnikov, vključno s starostjo, zdravjem in vrsto drevesa, vrsto uporabljenega gnojila, načinom uporabe, razmerami na rastišču in želenim rezultatom. Zelo je pomembno, da gnojilo uporabljamo v količinah, ki zmanjšujejo izpiranje hranil in varujejo kakovost vode. Najnovejše raziskave kažejo, da so nižji odmerki gnojil od tradicionalno uporabljenih lahko bolj trajnostni za okolje. Ključen dejavnik je tudi čas, saj drevesa med obdobjem mirovanja gnojil večinoma ne absorbirajo. Drevesa porabijo največ dušika spomladi in poleti, kar je v skladu z njihovimi povečanimi presnovnimi potrebami.
Za gnojenje dreves lahko uporabimo več tehnik. Površinsko nanašanje vključuje enakomerno porazdelitev gnojila po površini tal z uporabo trosilnikov za suhe pripravke ali razpršilnikov za tekoče pripravke. Kalibracija zagotavlja uporabo ustrezne količine dušika na enoto površine. Po površinskem nanosu je morda potrebno temeljito zalivanje, da se gnojilo raztopi in ga korenine dreves lažje absorbirajo. Če drevesa rastejo na trati, je treba upoštevati konkurenco za dušik s strani travne ruše. Tehnike globinskega (podpovršinskega) vnosa, kot je metoda vrtanja lukenj, zagotavljajo neposreden vnos hranil do korenin dreves. Pri vbrizgu tekočega gnojila se gnojilo pod hidravličnim pritiskom vbrizga v tla s pomočjo specializirane opreme (talni injektor). S foliarnim gnojenjem, pri katerem gnojila razpršimo na liste dreves, lahko odpravimo manjša pomanjkanja elementov.
Dodatki za tla vsebujejo različne snovi, vključno z organskimi snovmi, vitamini, minerali in izvlečki morskih alg. Ti dodatki lahko izboljšajo procese in strukturo tal, kar posredno koristi zdravju dreves. Eden od pomembnih dodatkov za tla je tudi vnos spor/micelija gliv, ki spodbujajo razvoj mikorize, ta pa posledično olajša privzem hranil. Dodatke za tla je treba izbrati glede na določeno drevesno vrsto in razmere na rastišču, saj lahko na njihovo učinkovitost vplivajo dejavniki, kot so pH tal, dostopnost svetlobe in konkurenčni mikroorganizmi. Glej tudi poglavje 3.1.7 Izboljšava tal: Dodatki za izboljšavo tal.
Predpisano gnojenje vključuje prilagajanje priporočil za gnojenje glede na posebne potrebe dreves po hranilih, ki jih je mogoče določiti s testiranjem tal ali drevesnih tkiv. Analiza tal omogoča vpogled v sestavo hranil in raven pH v tleh ter pomaga ugotoviti morebitno pomanjkanje ali neravnovesje. Analiza listov vključuje analizo vsebnosti hranil v listih dreves, da se dodatno oceni stanje hranil. Te analize so vodilo za pripravo natančnih gnojilnih receptov, ki zagotavljajo ustrezno uporabo hranil za podporo zdravja in rasti dreves.
Gnojenje prinaša številne koristi, vendar ga je treba izvajati previdno, da ne pride do pretirane uporabe ali okoljske škode. Priporočljiva so gnojila s počasnim sproščanjem, saj hranila sproščajo postopoma, kar zmanjšuje njihovo izpiranje. Odmerke in čas uporabe je treba prilagoditi drevesni vrsti, starosti, zdravstvenemu stanju in razmeram na rastišču ter upoštevati možen vpliv na kakovost vode. Različne tehnike, kot so površinsko nanašanje, globinski vnos in listno nanašanje, omogočajo prilagodljivost pri vnosu hranil v drevo. Dodatki za tla lahko izboljšajo biologijo in strukturo tal, kar posredno koristi zdravju dreves. Analize tal in listov so bistvene za pripravo natančnih gnojilnih receptov, ki zagotavljajo optimalno uporabo hranil.
Z obrezovanjem ohranjamo zdravje dreves, izboljšujemo strukturo celovitost in estetski videz. Vključuje različne tehnike in premisleke za doseganje želenih ciljev obrezovanja ob čim manjšem negativnem vplivu na vitalnost in strukturno stabilnost dreves. V tem poglavju so obravnavani pomembni vidiki, povezani z obrezovanjem, vključno z velikostjo ran, biomehaniko, tehnikami obrezovanja, optimalno sezono obrezovanja, metodami odstranjevanja vej in glavnimi postopki obrezovanja.
Prizadevati si je treba za zmanjšanje velikosti poškodb zaradi obrezovanja (obrezovalnih ran). To naredimo tako, da odstranimo le nujno potreben del krošnje za dosego želenega cilja obrezovanja. Več manjših rezov, ki so bolj oddaljeni od debla, je pogosto primernejše od majhnega števila velikih rezov nižje v krošnji ali neposredno na deblu. Ta pristop pomaga zmanjšati morebitni negativni vpliv na strukturno stabilnost drevesa in spodbuja hitrejše zapiranje nastalih poškodb. Pri obrezovanju v začasni krošnji mladih dreves pa je morda potreben drugačen pristop, ki upošteva rast in razvojne potrebe drevesa. Pri drevesnih vrstah s šibko kompartmentalizacijo največji premer obrezovalnih ran ne sme presegati 5 cm, pri drevesnih vrstah z dobro kompartmentalizacijo pa je meja 10 cm. Vendar so možne izjeme pri odstranjevanju odmrlih vej in vej, ki ogrožajo varnost drevesa samega in njegove okolice.
Pri obrezovanju je treba upoštevati vpliv spremenjene oblike krošnje na aerodinamiko in biomehaniko obrezanega drevesa in okoliških dreves. Spremembe oblike krošnje lahko vplivajo na odpornost proti vetrnim poškodbam, ravnotežje in splošno strukturno stabilnost drevesa. Zato je potrebno skrbno načrtovanje in izvajanje različnih praks obrezovanja, da se ohrani stabilnost drevesa, zmanjšajo morebitne nevarnosti in ohrani njegovo zdravje.
Pri negi okrasnih dreves se uporabljajo različne tehnike obrezovanja. Stopničasti rez je priporočljiv za odstranjevanje večjih vej, da se prepreči zatrganje tkiv pod točko obrezovanja. Ta tehnika vključuje začetni rez na spodnji strani veje, ki mu sledi rez na zgornji strani nekoliko stran od prvega reza, dokler veja ne pade ali se odlomi. Nastali štrcelj se nato odstrani z zaključnim rezom ali drugimi primernimi metodami. Natančna postavitev rezov se lahko razlikuje glede na dejavnike, kot so drevesna vrsta, okolica, velikost veje in smer rasti.
Odmrle veje so naravni del drevesne krošnje, tako, da se jih odstranjuje zgolj po potrebi. Te veje prispevajo k biotski raznovrstnosti in lahko blažijo gibanje krošnje v vetru. Vendar so odmrle veje pogosto delno trohnjene in nagnjene k odlomom, kateri vodijo v nasleljevanje trohnobnih gliv in razvoj trohnobe. Če je treba odstraniti odmrle veje, lahko pustimo bazo odmrlih vej (štrclje), kar zagotavlja bolj naraven videz drevesa in podpira biotsko raznovrstnost. Prednosti in slabosti tega pristopa je treba skrbno preučiti za vsak primer posebej.
Čas obrezovanja je ključnega pomena za zmanjšanje fiziološkega stresa ter spodbujanje naravnih reakcij na poškodbe in ponovno rast dreves. Obrezovanju se je treba izogibati v obdobju po brstenju (spomladi), od razpiranja popkov do polnega razvoja listov, v obdobju pred mirovanjem (jeseni) in med daljšimi sušnimi obdobji. Drevesnih vrst z intenzivnim pretokom drevesnih sokov ne smemo obrezovati v obdobju mirovanja. Najprimernejši čas je odvisen tudi od ciljev in tehnik obrezovanja.
Pri obrezovanju dreves se lahko uporabljajo različne metode odstranjevanja vej. Zaključni rez vključuje previdno odstranjevanje stranskih vej tik za vejnim ovratnikom (navzven), da se zmanjša ponovna rast in motnje v delovanju ter hkrati spodbudi naravni odziv drevesa na poškodbe. Skrajševalni rez vključuje odstranitev konca veje, pri čemer ostane živa stranska veja, ki podpira preostalo vejo. Priporočljivo je ohraniti močno stransko vejo s premerom vsaj ⅓ poškodbe, ki jo je povzročila odstranjena veja. Obglavitveni rez pomeni odstranjevanje veje s puščanjem štrclja, pri čemer se ne ohrani stranska veja zadostne velikosti. Pri glavičnem rezu gre za redno odstranjevanje epikormskih poganjkov na zelo kratkih štrcljih. Striženje koncev enoletnih poganjkov je metoda, ki se uporablja za umetno oblikovanje dreves ali obrezovanje žive meje in vključuje odstranjevanje koncev vej.
Pred začetkom obrezovanja je treba izpolniti določene pogoje, med drugim opraviti temeljito oceno stanja dreves, opredeliti jasne cilje obrezovanja, oceniti sposobnost drevesa, da se odzove na poškodbe, ter upoštevati predpise o biotski raznovrstnosti in biovarnosti.
Glavni cilj strukturnega obrezovanja je poseganje v strukturo in obliko krošnje drevesa ter vzpostavljanje in ohranjanje stabilne strukture. Pri tem se odstranijo ali skrajšajo veje s šibkimi rogovilami ali tiste, ki ogrožajo stabilnost drevesa. Pomembno je poudariti, da spreminjanje višine drevesa ali bistveno spreminjanje oblike krošnje ni dovoljeno.
Z ožanjem krošnje se rešujejo konflikti z okoliškimi strukturami, kot so daljnovodi, stavbe ali okna. S selektivnim odstranjevanjem vej se s to tehniko obrezovanja izboljša stabilnost dreves in ohrani ustrezen odmik za promet.
Pri tej manj pogosti tehniki obrezovanja se zniža zgornji del krošnje drevesa. Običajno se izvaja v povezavi s potrebo po mehanski stabilizaciji celotnega drevesa ali za naravno zmanjševanje krošnje veteranskih dreves. Cilj ni trajno zmanjšanje velikosti drevesa, temveč ohranjanje vej na določeni višini s ponavljajočim se obrezovanjem.
Oblikovanje krošnje se osredotoča na ustvarjanje okrasnega videza z nepovratno spremembo naravne strukture krošnje drevesa. Dve glavni metodi oblikovanja krošnje sta glavičenje, pri katerem se veje ponavljajoče obrezujejo na določenih mestih, pri čemer se oblikujejo odebeljene “glave” in striženje krošnje, pri katerem se oblikujejo drevesa v živi meji. Oblikovanje krošnje je treba začeti, ko je drevo mlado, in ga dosledno vzdrževati skozi celotno življenjsko dobo.
Obnovitveno obrezovanje se uporablja pri drevesih, ki so utrpela hude fiziološke in mehanske poškodbe zaradi naravnih poškodb (npr. močan veter) ali neustreznih predhodnih posegov v drevo (npr. obglavljenje, poškodbe korenin). Ta drevesa lahko spadajo v kategorije, kot so neustrezno negovana, z zamujeno nego ali poškodovana. Cilj obnovitvenega obrezovanja je ponovno vzpostaviti stabilnost dreves in povečati njihovo pričakovano življenjsko dobo ob upoštevanju splošne koristi drevesa na lokaciji. Standardne tehnike obrezovanja v teh primerih pogosto niso ustrezne.
Odstranjevanje zgornjih delov odraslih dreves brez določene umetne oblike ali načrtovanih nadaljnjih obrezovalnih posegov se šteje za slabo ravnanje z drevesi. Odstranjevanje vrhov povzroča veliko škodo, vključno z motnjami v delovanju krošnje in trohnenjem, zato se mu je treba vedno izogibati. Drevesa, ki so bila obglavljena, so kategorizirana kot poškodovana oziroma pohabljena drevesa.
Da bi učinkovito opredelili postopke obrezovanja, drevesa razvrstimo glede na cilje njihovega upravljanja in želene dolgoročne rezultate. Sem spadajo prosto rastoča odraščajoča ali odrasla drevesa, ki se lahko naravno razvijajo, drevesa z manjšimi prilagoditvami okolici zaradi njihovega dolgoročnega ohranjanja in umetno oblikovana drevesa, ustvarjena iz okrasnih razlogov. Drevesa, ki so bila neustrezno negovana, z zamujeno nego ali so utrpela poškodbe, je treba preusmeriti v bolj naravno ali pa umetno oblikovana.
Obrezovanje ima lahko različne učinke na drevesa, vključno s povečano verjetnostjo okužbe s patogeni in škodljivci, hidravličnim stresom, tekmovanjem delov drevesa za lastne ogljikove vire, zmanjšano proizvodnjo ogljikovih in fotosinteznih produktov, zmanjšanjem ekološke in biološke raznolikosti (če se odstrani odmrl les) in zmanjšano razpoložljivostjo hranil za resorpcijo in recikliranje. Po drugi strani pa lahko z obrezovanjem zmanjšamo verjetnost strukturnih poškodb debla in drugih delov drevesa.
Obrezovanje je temeljni vidik nege dreves, zato je upoštevanje dejavnikov, kot so velikost povzročene rane, biomehanika, tehnike obrezovanja, najprimernejši čas obrezovanja, metode odstranjevanja vej in glavni postopki obrezovanja, ključno za učinkovito in odgovorno upravljanje dreves.
Podporni sistemi za drevesa, kot so vezave, opore, sidranje in podpiranje, zagotavljajo dodatno podporo posameznim vejam, krošnjam ali celotnim drevesom. Pred namestitvijo podpornega sistema je ključnega pomena, da usposobljeni arborist temeljito pregleda in oceni vsako drevo, da se zagotovi, da sistem doseže svoje cilje, ne da bi bila ogrožena dinamika drevesa. V tem poglavju so obravnavani glavni cilji podpornih sistemov za drevesa ter različne metode in premisleki, povezani z njimi.
Podporni sistemi za drevesa so zasnovani tako, da zagotavljajo dodatno podporo vodilnim poganjkom, vejam ali celotnim drevesom. Glavni cilji uporabe teh sistemov so povečanje stabilnosti dreves, podaljšanje življenjske dobe dreves, upravljanje tveganja strukturnih okvar, preprečevanje poškodb ljudi in premoženja (škode) ter ohranjanje dragocenih dreves in habitatov. Pred specificiranjem in namestitvijo podpornega sistema je zelo pomembno, da usposobljeni arborist skrbno pregleda in oceni stanje vsakega drevesa, ker se le tako lahko zagotovi doseganje ciljev brez ogrožanja dinamike drevesa.
Na močno destabilizirana drevesa namestimo sisteme za vezavo in oporo ter druge pripomočke za stabilizacijo. Na ta način lahko izboljšamo biomehansko stabilnost dreves in zmanjšamo tveganje za strukturne okvare. Ti sistemi vključujejo uporabo vezave, opore in drugih tehnik za omejevanje gibanja vej ali celotnega drevesa. Cilj je preprečiti zlom veje ali drevesa in zmanjšati možnost poškodb zaradi nenadzorovanega padca.
Sistemi za stabilizacijo dreves lahko prekinejo naravne procese zmanjševanja krošnje veteranskih dreves in odmetavanja vej, ki so del naravnih strukturnih sprememb drevesa. Zato je treba skrbno preučiti oceno tveganja in koristi ter oceniti morebitni vpliv na preostalo strukturo drevesa, ljudi in premoženje. Redno popisovanje, spremljanje, pregledovanje in vzdrževanje podpornih sistemov dreves so potrebni za zagotavljanje njihove učinkovitosti in trajnosti.
Podporne sisteme za drevesa lahko razdelimo na štiri splošne vrste: povezave, opore, sidrne sisteme in podpornike. Povezave so jeklene ali sintetične vrvi in trakovi, nameščene med vejami/debli drevesa, opore so kovinske palice, vstavljene skozi veje ali debla, sidrni sistemi so žice, vrvi in trakovi, nameščeni od drevesa do zunanjega sidra, podpore pa so toge strukture, nameščene pod nizkimi vejami ali debli (lahko tudi ob njih). Vsaka vrsta sistema ima poseben namen in zagotavlja dodatno podporo različnim delom drevesa.
Dinamične povezave so alternativa togim statičnim povezavam. Ti elastični sistemi, običajno izdelani iz sintetičnih vlaken, omogočajo večje nihanje in gibanje dreves. S tem ko drevesu omogočajo, da proizvaja reakcijski les, kjer je to potrebno, dinamične povezave omogočajo postopno krepitev drevesa. Uporabljajo se za zmanjšanje verjetnosti strukturne okvare drevesa ali veje, saj z raztezanjem vrvi znižujejo viške napetosti in blažijo energijo (dušeno nihanje delov drevesa).
Statične povezave so sestavljene iz materialov z majhno elastičnostjo. Ti sistemi so nameščeni tako, da so stalno natezno obremenjeni in zagotavljajo togo stabilizacijo debel ali vej, ki kažejo znake (možne) strukturne okvare. Vendar pa lahko statične povezave spremenijo porazdelitev napetosti in vplivajo na naravni razvoj reakcijskega lesa. Pri nameščanju statičnih povezav je potrebna posebna pozornost, zlasti na mehansko ogroženih drevesih.
Za dodatno oporo vejnih rogovil, vodilih poganjkov ali debel dreves lahko uporabimo jeklene palice. Gre predvsem za ojačitev večjih šibkih rogovil ali utrditev trohnjenih območij. Opore se pogosto kombinirajo s sistemi povezav in se večinoma ne uporabljajo kot samostojna metoda. Statična opora vključuje vstavljanje kovinskih (jeklenih) palic skozi drevo ob dnišču debel in vej ali neposredno skozi rogovilo. Primerna je za stabilizacijo delov drevesa, ki kažejo znake možne okvare. Vendar moramo biti previdni pri opori trohnečega lesa ali votlin, da ne poškodujemo notranjih fizioloških pregrad v lesu ali reakcijskih con s katerimi drevo poskuša zamejiti poškodbe.
Gre za namestitev nateznih varovalnih jeklenic ali vrvi med drevo in zunanje sidrišče, da se zagotovi dodatna podpora in zmanjša premikanje drevesa. Običajno jih uporabljamo pri drevesih z velikimi poškodbami korenin, ki jih zaradi zgodovinskega pomena ali drugih razlogov ni mogoče odstraniti. S pomočjo sidrnih sistemov takšna drevesa ohranimo pokonci ali preprečimo, da bi padla v določeno smer (npr. proti cesti). Pri odraslih ali veteranskih drevesih je sidranje običajno trajni ukrep.
Podpiranje vključuje uporabo togih konstrukcij, ki se postavijo med tla in vejo ali deblo. Običajno ga uporabljamo pod skoraj vodoravnimi ali navzdol rastočimi vejami, da jih zadrži od tal ali okoliških konstrukcij in tako zagotovi potreben odmik. Podpore so navadno lesene ali kovinske konstrukcije, od preprostih do zapletenih oblik. Pritrjene so na deblo ali vejo in preprečujejo premikanje pritrjenega dela. Za načrtovanje podpore je potrebno strokovno znanje specialistov, ki upoštevajo dejavnike, kot so pričakovane obremenitve, življenjska doba podpore, stik s pritrjenim delom, temeljenje, lokacija, prilagodljivost rasti drevesa, možnost zamenjave v prihodnosti ter estetski učinek na drevo in okolico. Namestitev podpore mora biti posebej prilagojena obravnavanemu drevesu, pri namestitvi pa mora sodelovati izkušen in usposobljen arborist.
Podporni sistemi za drevesa imajo pomembno vlogo pri povečevanju stabilnosti dreves, obvladovanju tveganja strukturnih okvar ter ohranjanju dragocenih dreves in habitatov. S skrbnim razmislekom o ciljih teh sistemov in izbiro ustrezne vrste za vsako drevo lahko arboristi in negovalci dreves učinkovito upravljajo stabilnost dreves in hkrati zmanjšajo negativne vplive na dinamiko dreves. Redno spremljanje, pregledovanje in vzdrževanje podpornih sistemov so bistvenega pomena za zagotavljanje njihove stalne učinkovitosti.
Gradbene dejavnosti lahko pomenijo veliko tveganje za zdravje in preživetje dreves v primeru, da se ne izvajajo ustrezni zaščitni ukrepi. To poglavje se osredotoča na preprečevanje poškodb korenin, razumevanje potencialne škode, ki jo povzroča gradnja, strategije načrtovanja in ohranjanja ter posebne ukrepe za preprečevanje poškodb dreves pri gradbenih posegih.
Gradbeni posegi lahko povzročijo fizične poškodbe na drevesih, če ne upoštevamo ustreznih previdnostnih ukrepov. Težka oprema (predvsem gradbeni stroji) in nepravilno obrezovanje lahko poškodujejo veje in debla. Največja škoda pa pogosto nastane pod površjem, kjer je koreninski sistem zelo občutljiv na motnje in zbijanje podlage. Simptomi poškodb korenin se morda ne pojavijo takoj, vendar lahko sčasoma povzročijo propadanje ali smrt drevesa.
Izkopi v bližini koreninskega sistema imajo lahko škodljive učinke na drevesa. Upoštevati je treba nacionalna priporočila za zaščito dreves in se izogibati izkopom, če je le mogoče. Če so izkopi na območju korenin potrebni, jih je treba izvesti ročno ali z neinvazivno opremo, da čim bolj zmanjšamo poškodbe. Pri obrezovanju korenin moramo narediti čiste reze, rane pa lahko premažemo. Treba je ustrezno poskrbeti za stabilnost drevesa in preprečiti izsušitev izpostavljenih korenin.
Ohranjanje dreves na gradbiščih zahteva zgodnje vključevanje in sodelovanje med arboristi, gradbeniki in investitorji. Ocena o drevesnih vrstah, velikosti, razvojne stopnje, stanja in lokacije dreves nam pomaga določiti, katera od njih so primerna za ohranitev. Ohranjamo le zdrava, strukturno trdna drevesa, ki lahko prenesejo gradbene posege. Pri načrtovanju moramo upoštevati odloke o drevesih, lokalne predpise in prihodnjo krajinsko zasnovo, da čim bolj zmanjšamo negativne vplive na ohranjena drevesa.
Jasne in podrobne gradbene specifikacije so ključnega pomena za zagotavljanje zaščite dreves. V teh specifikacijah morajo biti opisani ukrepi, ki jih je treba sprejeti, vključno z zaščitnimi ograjami, omejitvami dela in vnaprej določenimi ter označenimi območji. Vsak podizvajalec in upravljavec opreme mora te specifikacije razumeti in upoštevati. Z nameščanjem opozorilnih oznak in kaznimi za kršitve okrepimo pomen varovanja dreves.
Pred začetkom gradnje je treba izboljšati vitalnost dreves. To lahko naredimo z ustrezno rabo vode, mulčenjem, gnojenjem, zatiranjem škodljivcev in uporabo regulatorjev rasti. Tako lahko izboljšamo odpornost dreves na obremenitve, povezane z gradnjo.
Na začetku gradnje je treba okoli dreves ali skupin dreves postaviti gradbiščne zaščitne ograje. Določena zaščitna območja dreves (tudi območje drevesnih korenin, angl. Tree Protection Zone – TPZ) zagotavljajo, da se na opredeljenem območju brez pisne odobritve in nadzora projektnega arborista ne izvaja nobena gradbena dejavnost ali poseg.
Z mulčenjem okoli dreves zaščitimo površino tal in zmanjšamo zbijanje tal, ki ga povzroča težka gradbena oprema. Dodatne tehnike za porazdelitev pritiska na podlago, kot so uporaba vezanih ali pa jeklenih plošč, lahko še dodatno porazdelijo obremenitev podlage.
Spremembe nivoja tal (dodajanje in/ali odvzemanje materiala) so lahko škodljive za drevesa, zato je treba njihov vpliv čim bolj zmanjšati. Upoštevati je treba količino preostalega koreninskega sistema drevesa, odpornost vrste na izgubo korenin, stopnjo spremembe nivoja tal, stanje tal in zalivalni režim. Začasne spremembe nivoja tal moramo skrbno načrtovati, da se izognemo negativnim posledicam.
Med izkopi je treba sprejeti posebne ukrepe za zaščito debla in korenin dreves. Za zaščito debla pred gradbeno opremo je treba uporabiti ustrezno kombinacijo desk in oblazinjenost (med deblom in deskami) ali podobno mehansko zaščito, korenine pa je treba prekriti z nosilnim materialom, da se prepreči zbijanje tal. Koreninske zavese, čisti rezi poškodovanih korenin in zasipavanje s primernim materialom lahko spodbudijo rast novih korenin in zmanjšajo poškodbe.
Z upoštevanjem najboljših praks in izvajanjem zaščitnih ukrepov, kot so preprečevanje poškodb korenin, postavljanje zaščitnih ograj, omejevanje dostopa, zmanjševanje zbijanja tal in upoštevanje posebnih zahtev ob spremembi nivoja tal, se lahko gradbeni projekti izvajajo, ne da bi bilo ogroženo zdravje in dolgoživost dreves. Arboristi, gradbeniki in investitorji morajo sodelovati vse od faze načrtovanja do izvedbe.
Izboljšanje tal lahko izboljša uspevanje, zdravje, rast in dolgoživost rastlin. Vključuje uravnavanje vsebnosti organske snovi, zmanjševanje zbitosti tal, izboljšanje odvajanja vode iz tal (drenaža) ter odpravljanje težav s pH in hranili. Z ugotavljanjem omejujočih dejavnikov in uporabo ustreznih postopkov je mogoče doseči spremembo tal do te mere, da se ustvarijo ugodni pogoji za rast dreves. V tem poglavju je predstavljeno ocenjevanje tal, tehnike spreminjanja in različne metode za izboljšanje tal, ki se uporabljajo pri negi dreves.
Glavni namen upravljanja tal pri negi dreves je izboljšanje rasti, zdravja in dolgoživosti rastlin. Za dosego tega določimo posebne cilje, ki vključujejo uravnavanje vsebnosti organske snovi, zmanjševanje zbitosti tal, uravnavanje vlažnosti tal, izboljšavo odvodnjavanja in strukture tal, odpravljanje pomanjkanja pH in hranil, zmanjšanje onesnaženosti tal, zmanjšanje erozije tal, uravnavanje temperature tal in upravljanje talnih združb (edafon). Vsak cilj je namenjen obravnavi določenega vidika zdravja in kakovosti tal, ki neposredno vpliva na uspešnost dreves.
Ocenjevanje tal je prvi korak pri izboljšanju tal, saj vključuje pregled lastnosti tal, da ugotovimo omejitve za rast rastlin. Ko so omejujoči dejavniki ugotovljeni, lahko za odpravo teh omejitev uporabimo različne tehnike spreminjanja tal. Razvrstimo jih lahko v tri glavne kategorije: fizikalne, kemične in biološke. Fizikalne spremembe se osredotočajo na izboljšanje strukture tal, zmanjšanje zbitosti in izboljšanje odvodnjavanja. Kemične spremembe obravnavajo pomanjkanje hranil, prilagajanje pH in sanacijo onesnaženosti tal. Biološke spremembe vključujejo izboljšanje biologije tal (predvsem sestavo talnih združb) in mikrobne aktivnosti za spodbujanje kroženja hranil in izboljšanje zdravja rastlin.
Dodatki za izboljšavo tal so materiali, ki se vnašajo v tla za izboljšanje fizikalnih, kemičnih in bioloških pogojev. Uporabljamo jih za doseganje posebnih ciljev, kot so povečanje združevanja delcev, zmanjšanje prostorninske gostote, sprememba teksture, sprememba vsebnosti vlage, povečanje rodovitnosti, prilagoditev pH, zmanjšanje dostopnosti onesnažil in zmanjšanje slanosti. Dodatki za izboljšavo tal so lahko organski (pridobljeni iz živih organizmov) ali anorganski. V tla jih vnesemo, da zagotovijo dolgoročne koristi in izboljšajo splošno zdravje tal. Glej tudi poglavje 3.1.3 Gnojenje: Dodatki za tla.
pH tal, ki negativno vpliva na zdravje rastlin, je nujno prilagoditi. Pred sajenjem je priporočljivo izbrati drevesne vrste, prilagojene obstoječemu pH tal. Za obstoječa drevesa pa lahko pH spremenimo, da tako izboljšamo njihovo zdravje. Sanacija zaslanjenih tal vključuje zasaditev grmovnic, ki porabijo malo vode in so odporne na sol v območje korenin drevesa ali v bližino roba krošnje. Izpiranje z visokokakovostno vodo in uporaba sadre (kalcijev sulfatni mineral) lahko prav tako pomagata pri sanaciji tal, saj zmanjšata vsebnost natrija in izboljšata flokulacijo tal (združevanje talnih delcev).
Mikrobni inokulum se uporablja za izboljšanje sestave mikrobnih združb v tleh, kar posledično koristi zdravju rastlin. Vendar pa lahko že z uporabo organskih dodatkov za razvoj in ohranjanje koristnih talnih organizmov zmanjšamo potrebo po mikrobnih inokulantih. Glej tudi poglavje 3.1.3 Gnojenje: Dodatki za tla. Mulčenje je nanašanje materialov na površino tal za izboljšanje zdravja dreves in tal. Organski mulč ima različne prednosti, kot so blaženje temperature tal, zmanjševanje zbijanja in erozije ter povečanje vsebnost organskih snovi v tleh in razpoložljivosti hranil. Anorganski mulč zagotavlja večjo stabilnost, vendar lahko odbija toploto na debla dreves. Glej tudi poglavje 3.1.1 Sajenje: Mulčenje.
Gnojila se uporabljajo za odpravo pomanjkanja hranil v tleh. Upravljanje s hranili vključuje usklajevanje potreb po hranilih z njihovo količino, privzemom in izgubami, da zagotovimo optimalno zdravje dreves. Tehnike obdelave ali kultiviranja tal uporabljamo za zmanjšanje zbitosti, vnašanje dodatkov in obnovo profila tal. Glede na fazo rasti dreves in prisotnost korenin uporabljamo različne metode obdelave tal, kot so mehanska obdelava tal, zračna obdelava tal, kopanje radialnih jarkov, globinsko mulčenje in globinsko vpihovanje zraka pod pritiskom (s talnim injektorjem). Glej tudi poglavje 3.1.3 Gnojenje.
Ustrezna drenaža (odvodnjavanje) tal je bistvenega pomena za razvoj korenin in splošno zdravje dreves. Tehnike za izboljšanje drenaže vključujejo zmanjšanje zalivanja, preusmerjanje površinske vode, sajenje dreves na dvignjenem terenu (nasipi) in povečanje stopnje infiltracije tal. Drenaža, mehansko oranje, vrtanje, vertikuliranje, razbijanje zbite strukture z globinskim vpihavanjem zraka pod pritiskom, kopanje jarkov in izkopavanje so nekatere metode, ki se uporabljajo za izboljšanje drenaže tal in preprečevanje zastajanja vode.
Namen izboljšanja tal je izboljšati zdravje, rast in dolgoživost rastlin. Z določitvijo posebnih ciljev, oceno stanja tal in uporabo ustreznih tehnik spreminjanja tal lahko arboristi in negovalci dreves ustvarijo ugodne razmere v tleh za optimalno delovanje dreves. Spremembe tal, prilagajanje pH, sanacija zaslanjenosti, mikrobni inokulum, mulčenje, gnojenje, obdelava tal in drenažne tehnike so nekatere od metod, ki jih uporabljamo za izboljšanje kakovosti tal.
Posek dreves je zapletena naloga, ki zahteva skrbno načrtovanje, natančno izvedbo in upoštevanje varnostnih protokolov. To poglavje obravnava posek skozi proces ocenjevanja strukturnega stanja dreves in njihove okolice, konfiguracijo zaseka, vlogo ščetine, kleščenje vej in prežagovanje debla ter raziskuje različne dejavnike, ki jih je treba upoštevati, uporabljene tehnike in varnostne ukrepe za zagotovitev uspešnega posega.
Preden se lotimo poseka dreves, se je treba temeljito pripraviti. To vključuje celovit pregled drevesa in delovišča, da ugotovimo morebitne nevarnosti, pripravo natančnega delovnega načrta in izvedbo podrobnega delovnega sestanka, da se vsi člani delovne ekipe seznanijo s svojimi vlogami in odgovornostmi. Skrbno je treba upoštevati okoliške ovire, teren, smer vetra, obliko drevesa, njegovo strukturno stanje in nagib (težišče). Če nismo prepričani o strukturni celovitosti drevesa, bomo morda pred nadaljevanjem potrebovali dodatno podrobno preiskavo stanja drevesa. Varnost mora biti vedno na prvem mestu, delavci pa morajo biti strateško razporejeni, da se zmanjša nevarnost nesreč med posekom.
Tehnike podiranja dreves se lahko razlikujejo glede na posebne okoliščine in stanje drevesa. V nekaterih primerih je treba pri podiranju drevesa uporabiti arboristične vrvne tehnike za premikanje bremen (rigging), v drugih primerih pa je drevo mogoče podreti s klini ali vlečno vrvjo/žičnim nategom, ki izboljša nadzor nad smerjo padca. Ključnega pomena je ohranjanje varnostne razdalje od drevesa, ki se podira, pri čemer morajo biti delavci, ki niso neposredno vključeni v postopek, umaknjeni vsaj dve dolžini drevesa stran. Neposredno vpleteni (razen delavca, ki drevo podira), vključno z delavci, ki upravljajo z vlečno vrvjo, morajo biti primerno oddaljeni, imeti morajo učinkovita sredstva za komunikacijo in vzpostaviti (očistiti) jasno določeno smer umika. Najprimernejša smer umika je običajno pod kotom 45 stopinj v nasprotni smeri podiranja. Med celotnim postopkom mora biti delavec, ki drevo podira previden in ne sme biti s hrbtom obrnjen proti padajočemu drevesu.
Pravilna izvedba zaseka in podžagovanja pomembno nadzira smer padca drevesa. Zasek naredimo na primerni višini nad tlemi, da si zagotovimo varen začetni položaj, stabilno držo in potrebno svobodo gibanja za uspešen rez. Uporabljamo lahko različne konfiguracije zasekov, vključno z običajnim, odprtim in zrcalnim zasekom. V tujini se je v preteklosti pogosto uporabljal običajni zasek s kotom 45 stopinj, zdaj pa je zaradi boljšega nadzora nad padcem drevesa priljubljen odprt zasek s kotom 70 stopinj ali več. V Sloveniji se priporoča zasek s kotom med 35 in 60 stopinj.
Pri izdelavi zaseka je treba upoštevati njegovo globino, širino in kot. Globina zaseka naj bo na splošno tretjina ali manj debeline drevesa, dolžina ščetine pa približno 80 odstotkov debeline drevesa. Ključnega pomena za zagotovitev trdne ščetine je izdelava zaseka stran od razpok ali trohnjenih območij. Pri tem moramo paziti, da ne prežagmo kritična lesna vlakna ščetine. Če se lotimo izdelave zaseka tako, da najprej izdelamo streho zaseka lahko zagotovimo boljšo preglednost in preprečimo prerez ščetine, saj rez, ki nastane s streho zaseka, deluje kot okno, skozi katerega lahko opazujemo približevanje lista motorne verižne žage pri izdelavi dna zaseka.
Ključni element pri nadzoru smeri padanja drevesa je ščetina, ki jo tvorita vrh zaseka in podžagovalna ploskev. Za doseganje želenega rezultata je treba zagotoviti ustrezno debelino ščetine. Splošno pravilo je, da mora biti debelina ščetine približno 5 do 10 odstotkov debeline drevesa. Vendar je potrebna prilagodljivost, ki je odvisna od velikosti drevesa in posebnih okoliščin. Na primer, pri sekcijskem podiranju je lahko 10-odstotna debelina ščetine prevelika, saj bo arborist ali negovalec dreves na višini z omejenim vzvodom težko odlomil odsek. Podobno lahko pri večjih drevesih koristi, če je debelina ščetine manjša od 10 odstotkov. Pri drevesih z zelo velikim premerom je lahko primernejša debelina ščetine 5 odstotkov ali manj. Da bi ohranili celovitost ščetine, je ključnega pomena, da se pri podžagovanju izognemo prerezu ščetine.
Tradicionalni pristop vključuje ravno podžagovanje od zadnjega dela drevesa proti zaseku. Pri odprtem zaseku je lahko višina podžagovalne ploskve ista kot vrh zaseka. Ta prilagoditev omogoča, da ščetina dalj časa nadzoruje padec drevesa v primerjavi z običajnim zasekom. Da bi zmanjšali možnost, da drevo ob zlomu ščetine odskoči proti nam, nekateri priporočajo, da je višina podžagovalne ploskve nekoliko višja od vrha zaseka, zlasti pri uporabi običajnega zaseka.
V določenih okoliščinah se lahko drevesa močno nagnejo ali imajo notranje strukturne napake, ki povečujejo tveganje, da se bo les od podžagovalne ploskve sunkovito razcepil navzgor. To povzroči nevarno situacijo, znano kot “brivski stol” (angl. barber chair). S posebnim usposabljanjem za tehnike podiranja nagnjenih ali poškodovanih dreves znatno zmanjšamo verjetnost pojava “brivskega stola”. Poleg tega lahko pritrditev tovornega traku ali verige okoli drevesa nad zasekom pomaga preprečiti ali vsaj zmanjšati cepljenje pri podiranju drevesa. Ključnega pomena je, da med podiranjem drevesa ohranjamo varno razdaljo za drevesom (umik na vsaj 4 m) in poskrbimo, da v območju neposredno za padajočim drevesom ni drugih delavcev. Delavec, ki podžaguje, mora vedno načrtovati smer umika pod kotom 45 stopinj na obeh straneh linije, ki je nasprotna predvideni smeri podiranja.
Za pomoč pri poseku se za podžagovanje drevesa in prežagovanje hlodovine priporoča uporaba naganjalnih klinov. Te kline vstavimo v rez podžagovanja in tako preprečimo, da bi se drevo pri podžagovanju zaprlo, s čimer se izognemo stiskanju letve motorne verižne žage in omogočimo lažji padec drevesa. S klinjenjem (naganjanjem klinov) premaknemo težišče drevesa izven panja in tako omogočimo pričetek padanja drevesa v želeno smer.
Ko je drevo uspešno podrto, sledi odstranjevanje vej – kleščenje, ter prežagovanje glavnega debla (ali debel). Če nameravamo les uporabiti za nadaljno obdelavo, hlode najprej označimo na standardno določene mere (krojenje) in jih nato glede na te mere razžagamo na sortimente. Za varno in učinkovito kleščenje vej in prežagovanje hlodov je ključnega pomena spretnost pri delu z motorno verižno žago. Formalno usposabljanje za delo z motorno verižno žago je zelo priporočljivo, nekatere države (med njimi tudi Slovenija) pa lahko zahtevajo posebno usposobljenost za delo z motorno verižno žago. Pri kleščenju in prežagovanju moramo dosledno upoštevati vse varnostne predpise in smernice za delo z motorno verižno žago. Za varnost delavcev je pomembno, da se zavora verige vklopi, kadar se ne izvaja aktivno rezanje, da se upošteva napetost hlodov in vej ter, da se ta napetost pazljivo sprosti. Predvidevanje gibanja vej po posameznih rezih je ključnega pomena za varen položaj delavca. Za sprostitev napetosti ali nadzor smeri padanja vej lahko uporabimo različne tehnike, na primer več majhnih zasekov ali spodrezovanje. Najprej prežagamo stisnjena lesna vlakna, zatem še napeta. Kadar pri delu sodeluje več delavcev, sta jasna komunikacija in usklajevanje ključnega pomena za preprečevanje nesreč. Delavci se morajo na brežini zadrževati na gornji strani hlodov ali dreves, preprečiti kotaljenje ali zdrs z privezovanjem ali zavarovanjem hlodov in uporabiti previdnostne ukrepe, npr. ko se približujejo upravljavcu motorne verižne žage, da bi zmanjšali nevarnost poškodb.
Posek dreves zahteva skrbno načrtovanje, natančno izvedbo in dosledno upoštevanje varnostnih smernic. Od začetne priprave in ocene do konfiguracije zaseka, izdelave ščetine ter kleščenja vej in razžagovanja hlodov ima vsak korak pomembno vlogo pri izvedbi varnega in učinkovitega poseka dreves.
Za varno in učinkovito plezanje in obrezovanje dreves se arboristi in negovalci dreves zanašajo na vrsto specializirane opreme. V tem poglavju je predstavljena osnovna oprema, ki se uporablja pri plezanju, uporabi motorne verižne žage in drugih tehnikah nege dreves.
Osebna varovalna oprema obsega zaščito glave, oči, sluha, nog, varovalnih čevljev, varovalnih delovnih rokavic in sistemov za osebno zaščito pred padci. Osnovno osebno varovalno opremo je znotraj delovišča treba nositi ves čas:
Poleg osnovne osebne varovalne opreme je treba nositi tudi dodatno osebno varovalno opremo, odvisno od narave dela ter v skladu z relevantno zakonodajo in navodili proizvajalca za uporabo delovnih orodij, opreme in strojev. Za dodatne informacije glejte poglavje 4.1 Osebna zaščitna oprema.
Za obrezovanje vej je najprimernejše ročno orodje, kot so ročne žage in škarje, za veje s premerom nad 5 cm pa lahko uporabimo motorno verižno žago. Vsa orodja morajo biti ostra, čista in primerna za določeno nalogo.
Redni varnostni pregledi osebne varovalne opreme (OVO) in plezalne opreme so bistveni za zagotavljanje njihove trajne varnosti in učinkovitosti. Osebno varovalno opremo in plezalno opremo mora vsakih šest mesecev pregledati pristojna oseba v podjetju ali zunanji inšpektor. S tem rednim pregledom se ocenijo stanje, ustreznost in pravilno shranjevanje opreme. Vendar je treba opozoriti, da so potrebni rutinski sistematični pregledi vse opreme pred vsako uporabo s strani izvajalca del in jih ne bi smeli nadomestiti samo z rednimi varnostnimi pregledi.
Za varnost in učinkovitost drevesnega plezanja in nege dreves na višini uporabljamo ustrezno osebno varovalno opremo, plezalno opremo, motorne verižne žage in druga orodja. Arboristi in negovalci dreves morajo skrbno izbrati, vzdrževati in pregledovati svojo opremo, da zagotovijo njeno zanesljivost in funkcionalnost.
Drevesno plezanje je fizično zahteven in potencialno nevaren proces, ki zahteva usposobljenost plezalcev, ki dajejo prednost varnosti in se držijo ustaljenih protokolov. V tem poglavju so podrobno predstavljene tehnike plezanja po drevesih in varnostni vidiki.
Preden se lotimo plezanja, je treba opraviti celovit pregled drevesa, okolice in plezalne opreme. Drevo je treba skrbno pregledati in ugotoviti, če so prisotne morebitne nevarnosti (ocena tveganja za izvedbo del), kot so odmrle ali polomljene veje, razpoke, pikajoče žuželke, šibke rogovile in znaki trohnjenosti. Pomemben je tudi pregled koreninskega sistema in korenovca, ki je pogosto skrit pod zemljo, lubjem ali rastlinami vzpenjalkami, saj se lahko zaradi hude strohnjenosti korenin drevo prevrne. Temeljito oceno opravimo tako, da se sprehodimo po obodu drevesa in si ga natančno ogledamo z vseh strani. Ta pregled je tudi priložnost za načrtovanje smeri vzpona in nadaljnjih premikov po drevesu (plezalni načrt), kot tudi določitev ustreznih sidrišč.
Izbira ustrezne tehnike plezanja je odvisna od dejavnikov, kot so prisotnost električnih vodnikov, značilnosti drevesa in želeni cilji dela. Plezalne tehnike lahko vključujejo uporabo plezalne vrvi, lestve ali drevesnih derez. Vsaka tehnika ima svoje prednosti in omejitve. Plezalci morajo biti previdni pri morebitnih nevarnostih, kot so velike odmrle veje, in med vzpenjanjem nenehno ocenjevati stanje drevesa. Načrtovanje vzpona, premikov, spusta in izbira sidrišč pred začetkom plezanja zagotavljajo lažje in varnejše plezanje.
Za natančno namestitev vrvi skozi želene rogovile v krošnji se uporabljata metalna vrvica in metalna utež. Obstajajo različne tehnike metanja, izstrelitve in manipulacije vrvi, ki omogočajo njeno natančno namestitev. Ko je vrv nameščena, lahko plezalci za vzpon uporabijo različne pripomočke in naprave (mehanske – prižeme in zavore; nemehanske – drsni vozli), ki se jih namesti na vrv in plezalne tehnike, kot sta suvanje s telesom (angl. body thrusting) ali blokada vrvi s stopali (angl. footlock). Pri vzpenjanju na velika drevesa je lahko potrebna ponovna namestitev plezalne vrvi višje v krošnjo, pri čemer je treba zagotoviti, da je vrv dovolj dolga, da v nujnih primerih doseže tla.
Izbira ustreznega sidrišča je bistvenega pomena za stabilnost in varno gibanje po drevesu. Najbolje je, če je visoko in v središču drevesa, kar omogoča prosto gibanje in enostaven dostop do različnih delov krošnje. Prenizko sidrišče lahko omejuje gibanje, previsoko sidrišče pa lahko pri delu v bližini električnega vodnika v primeru zdrsa ali padca povzroči nihaj v nevarno območje električnega vodnika. Izbira ustrezno široke rogovile, ki omogoča lažji prehod vrvi, in namestitev sidriščne naprave za zaščito skorje drevesa pomagata zmanjšati obrabo vrvi in omogočata lažje plezanje.
Izraz “vozel” v temu poglavju zajema vse vrste vozlov in zank. Drsni vozel je posebna vrsta vozla, ki se uporablja za premično pritrditev vrvi na predmet, ki je lahko druga vrv ali celo ista vrv. Povezovalni vozel nepremično združuje dva konca vrvi. Poznamo različne kategorije vozlov in zank.
Pri plezanju arboristi in negovalci dreves na višini običajno uporabljajo vozle in zanke za pritrditev vrvi na vponke ali druge dele opreme. Poleg tega se vozli na koncu vrvi uporabljajo za privezovanje vej med uporabo arborističnih vrvnih tehnik za premikanje bremen.
Nekateri vozli veljajo za smerne, kar pomeni, da se njihova zmogljivost spreminja glede na smer obremenitve.
Plezalna vrv mora biti na drevo varno pritrjena. Običajno se uporabljajo sidrišča v krošnjah ali pri tleh. Sidrišče v krošnji (vršno sidrišče) izolira posamezno vejo v krošnji, medtem ko se talno sidrišče (dniščno sidrišče) postavi na dnišču drevesa. Izbira sidrišča je odvisna od značilnosti drevesa in narave dela, ki ga je treba opraviti. Ključnega pomena je zagotoviti da so uporabljeni deli delovne opreme ustrezno združljivi, poleg tega pa je treba zagotoviti dodatne varnostne ukrepe za ohranitev stabilnosti sidrišča v primeru okvare sestavnega dela vrvnega sistema.
Plezalna vrv ima poleg varovanja plezalca več namenov. Omogoča vzpenjanje, spuščanje, dostop do koncev vej, vzdrževanje ravnotežja in prosto gibanje po drevesu. Vzdrževanje treh točk stika z drevesom z uporabo rok in nog je bistvenega pomena za stabilnost. Arboristi in negovalci dreves na višini lahko po vejah hodijo nazaj ali vstran in pri dostopu do konic vodoravnih vej ohranjajo napetost na vrvi. Pri tehnikah zanihanja je potreben natančen nadzor, da se izognemo trkom z deblom. Pozicioniranje plezalcu omogoča, da pri delu uporablja obe roki, hkrati pa z lastno težo ohranja obremenitev delovne vrvi.
Uporaba motornih verižnih žag na drevesu zahteva dodatne previdnostne ukrepe in jo lahko izvajajo le izkušeni in ustrezno usposobljeni arboristi in negovalci dreves na višini. Pred rezanjem z motorno verižno žago se moramo delovno pozicionirati – dvojno zavarovati z dodatnim sredstvom za pritrditev, na primer s položajnikom, ki ima jekleno jedro. Stabilnost nog, delovno pozicioniranje in upoštevanje varnostnih postopkov pri delu z motorno verižno žago so ključnega pomena za ohranjanje nadzora in preprečevanje nesreč. Plezalci se morajo zavedati položaja delovne vrvi, vstopne vrvi in drugih vrvi, da preprečijo njihovo nenamerno poškodbo. Pri premikanju odrezanih vej je potrebna previdnost, da se izognemo udarcem.
Ne glede na to, ali plezalec uporablja nepremično ali premično vrvni sistem, mora biti varnost na prvem mestu med celotnim plezanjem. Učinkovita komunikacija z delavci na tleh, vzdrževanje treh točk stika z drevesom, uporaba položajnika in zmanjšanje kotov vrvi, ki presegajo 45 stopinj, so bistvene prakse. Pred spustom se mora plezalec prepričati, da je dolžina vrvi dovolj dolga, da doseže tla.
Okoljski dejavniki lahko močno vplivajo na plezanje po drevesih. Plezalci se morajo zavedati spremenljivih vremenskih razmer, kot so močni vetrovi ali nevihte, ki lahko ogrozijo varnost. Pri delu v neugodnih vremenskih razmerah je treba sprejeti ustrezne previdnostne ukrepe za zmanjšanje tveganj. Poleg tega morajo plezalci upoštevati teren v okolici drevesa, saj lahko neravna tla ali strma pobočja vplivajo na stabilnost in oporo.
Pri plezanju po drevesih sta nujna stalno usposabljanje in certificiranje. Arboristi in negovalci dreves na višini se morajo udeleževati programov strokovnega izpopolnjevanja, ki zagotavljajo posodobitve industrijskih standardov, varnostnih praks in novih tehnik plezanja. V večini držav se zahteva posebne kvalifikacije za delo z motorno verižno žago. Stalno izpopolnjevanje zagotavlja, da so arboristi in negovalci dreves na višini na tekočem z najnovejšimi trendi na področju opreme, tehnik in varnostnih protokolov, kar povečuje njihovo usposobljenost in varnost pri plezanju po drevesih.
Plezanje po drevesih zahteva natančno pripravo, temeljite preglede in strogo upoštevanje varnostnih protokolov. Z obvladovanjem različnih tehnik plezanja in razumevanjem pomena ohranjanja pravilnega položaja telesa pri delu lahko plezalci zmanjšajo tveganja ter varno in učinkovito opravljajo svoje naloge.
Premikanje bremen z arborističnimi vrvnimi tehnikami vključuje spretno uporabo vrvi, specializirane opreme in natančnih tehnik za varno in učinkovito odstranjevanje dreves ali ravnanje z odrezanimi vejami. V tem poglavju se bomo poglobili v orodja, tehnike, varnostne vidike in najboljše prakse, ki so povezane s premikanjem bremen. Pomembno je opozoriti, da se lahko s tem ukvarjajo le zelo izkušeni arboristi in negovalci dreves na višini, ki dobro poznajo načela in zahteve tega zapletenega področja.
Večjo produktivnost in zagotavljanje varnosti pri premikanju bremen z arborističnimi vrvnimi tehnikami dosežemo z izbiro ustrezne opreme. Arboristi in negovalci dreves se zanašajo na posebej zasnovane naprave in pripomočke za kontrolo trenja (npr. stebričaste vrvne zavore), ki zagotavljajo odličen nadzor spuščanja vej. Te naprave zagotavljajo prednosti pred tradicionalnimi ovoji vrvi okoli drevesa, saj omogočajo natančen nadzor obremenjene vrvi za premikanje bremen. Poleg tega je bistvenega pomena uporaba specializiranih arborističnih škripcev z ojačano konstrukcijo. Ti škripci imajo eno ali več velikih vrtljivih vrvenic (kolutov) in vključujejo konstrukcijske elemente (ležaji in ojačane podaljšane stranice), ki ščitijo vrv pred obrabo in tako podaljšajo njeno življenjsko dobo. Poleg tega zmanjšajo trenje v sistemu škripčevja in zagotavljajo pomembno mehansko prednost.
Tehnike premikanja bremen zajemajo različne metode, ki se razlikujejo glede na položaj točke pritrjevanja različnih sestavnih delov in glede na delo ki ga opravljamo. Pri preprostem obrezovanju se deli dreves varno odrežejo in previdno odvržejo na določeno območje na tleh (nevarno delovno območje za spuščanje materiala). Ko pa se v enačbo vključijo vrvi, postanejo tehnike premikanja bremen bolj zapletene in natančne. Kadar premikanje bremen izvajamo na višini, so varnost, enostavnost privezovanja in odvezovanja ter natančen nadzor gibanja bremena in vrvi izredno pomembni. V takšnih primerih se kos, ki se odstranjuje, običajno zaveže na pridebelnem koncu, natančno odreže in spretno spusti na tla z uporabo metod ali naprav za nadzor trenja. Sposobnost arborista oziroma negovalca dreves na višini, da učinkovito nadzoruje nihanje bremena, močno vpliva na varnost postopka in zaščito okolice.
Pri postopkih premikanja bremen z arborističnimi vrvnimi tehnikami je treba dosledno upoštevati celovit nabor varnostnih ukrepov, da bi učinkovito zmanjšali tveganja. Zagotoviti je treba, da se delovna vrv plezalca ne križa ali pride v stik z obremenjeno vrvjo, ki se uporablja za premikanje odrezanih delov drevesa. Bistveno je predvideti smer padanja drevesa ali veje, da se lahko delavci strateško postavijo na varna delovna mesta in se tako izognejo nevarnostim. V nobenem primeru se arboristi in negovalci dreves na višini ne smejo postaviti pod vejo ali kateri koli del drevesa, ki ga nameravajo spustiti s pomočjo vrvi. Jasna in učinkovita komunikacija med arboristom oziroma negovalcem dreves na višini in delavcem na tleh je ključnega pomena, saj dogovor o ustreznem trenju v sistemu zagotavlja nemoteno in varno delo. Arborist oziroma negovalec dreves na višini stalno spremlja gibanja bremena, dokler ta varno ne doseže tal. Na tak način zagotavlja popoln nadzor nad celotnim postopkom premikanja bremen.
Premikanje bremen z arborističnimi vrvnimi tehnikami je velikokrat zapleteno in nevarno. Zahteva izjemno strokovno znanje, izkušnje in dobro poznavanje varnostnih protokolov. S skrbno izbiro ustrezne opreme, upoštevanjem uveljavljenih varnostnih smernic in spodbujanjem učinkovite komunikacije med arboristi oziroma negovalci dreves na višini in delavci na tleh je mogoče zmanjšati varnostna tveganja.
Reševanje z drevesa vključuje posebne postopke varnega reševanja poškodovanih arboristov in negovalcev dreves na višini, ki se brez pomoči ne morejo varno spustiti na tla. To poglavje se osredotoča na pomen postopkov za ukrepanje v sili, usposabljanje za prvo pomoč in potrebno opremo za izvajanje reševanja z drevesa.
Vsi člani ekipe, ki sodelujejo pri negi dreves, morajo biti celovito usposobljeni za ukrepanje v primeru nesreče. Ključnega pomena je, da je vsak posameznik seznanjen s svojo vlogo in ve, kako v danem trenutku ustrezno ukrepati. Usposabljanje za reševanje z drevesa je še posebej pomembno, saj morajo biti arboristi in negovalci dreves na višini po potrebi sposobni izvesti tako reševanje. Za večjo pripravljenost je priporočljivo, da je drugi delavec, ki je usposobljen za reševanje z drevesa, prisoten vedno, ko je plezalec na drevesu. Redna vadba postopkov reševanja v podjetjih izboljša učinkovitost, spretnosti in zmanjša paniko v resničnih izrednih razmerah.
Usposabljanje za prvo pomoč in temeljne postopke oživljanja (TPO) je zelo priporočljivo za vse delavce, v nekaterih državah pa je lahko celo zahtevano s predpisi. Pomembno je, da je v vsakem delovnem vozilu in na delovišču vedno na voljo odobren in dobro založen komplet prve pomoči. Vsi zaposleni morajo biti temeljito poučeni o pravilni uporabi kompletov prve pomoči in ukrepanju v sili. Kontaktne številke za klic v sili morajo biti na vidnem mestu v delovnih vozilih, na delovnih nalogih ali na zapisniku delovnega sestanka (npr. navedeno v oceni tveganja). Poleg tega je treba delavce poučiti o prepoznavanju pogostih strupenih rastlin ter ukrepih ob pikih ali ugrizih žuželk in ostalih živali.
Poleg standardne arboristične plezalne opreme mora biti na vsakem delovišču na voljo tudi obsežen komplet opreme za reševanje. Ta komplet lahko vključuje kratko vrv za povezavo reševalčevega pasu s pasom poškodovanca (povezovalni komplet/povezovalnik), nastavljive zanke za reševanje iz debla ali tal, škripčevje za dvigovanje in prenos bremena, dodatne vrvi in položajnike ter specializiran osebni komplet za prvo pomoč. Za zagotavljanje učinkovitega in varnega reševanja z drevesnih krošenj ali dvižnih ploščadi je ključnega pomena, da usposobljeni posamezniki redno posodabljajo svoje znanje in vadijo uporabo različnih tehnik reševanja, vključno z arborističnimi vrvnimi tehnikami za reševanje.
Reševanje poškodovanega delavca z drevesa zahteva sistematičen pristop. Postopek je opisan v naslednjih korakih:
Korak 1: Ustavimo vsa dela in aktiviramo načrt reševanja.
Korak 2: Ocenimo razmere, pokličemo reševalne službe (klic v sili na 112, Center za obveščanje) ter pripravimo kompleta za prvo pomoč in reševanje.
Korak 3: Varno se povzpnemo na drevo z uporabo ustreznih vrvnih tehnik in opreme ter sproti preverjamo morebitne nevarnosti.
Korak 4: Komuniciramo s poškodovanim delavcem in ocenimo njegovo stanje ter mu zagotovimo potrebno oskrbo.
Korak 5: Stabiliziramo poškodovanega delavca in ga po potrebi premestimo na naš (reševalčev) vrvni sistem.
Korak 6: Ohranjamo stalno komunikacijo in poškodovanega delavca varno in nadzorovano spustimo na tla.
Korak 7: Zagotovimo nadaljnjo oskrbo na tleh in poškodovanega delavca predamo reševalnim službam.
Tehnike reševanja z drevesa se uporabljajo tako za reševanje poškodovanih plezalcev z dreves kot za reševanje operaterjev z dvižnih ploščadi. Usposobljeni in izkušeni arboristi in negovalci dreves na višini morajo znati izvesti reševanje z drevesa, pri čemer morajo zagotoviti varnost poškodovanca ter preprečiti poškodbe sebi in drugim. Ključnega pomena so prednostna ocena nevarnosti, ocena stanja poškodovanca in usklajevanje z reševalnimi službami. Namestitev reševalne ali vstopne vrvi na drevo pred začetkom dela močno olajša učinkovito reševanje. Reševanje z dvižne ploščadi zahteva usposobljene člane delovne ekipe, ustrezno opremo in osredotočenost na varno spuščanje poškodovanega delavca z dvižne ploščadi.
Tehnike reševanja z drevesa so bistvene spretnosti arboristov in negovalcev dreves na višini, saj jim omogočajo učinkovito odzivanje v nujnih primerih ter zagotavljajo varnost in dobro počutje sodelavcev. S prednostnim usposabljanjem, redno vadbo postopkov reševanja in hitrim odzivom lahko delovne ekipe zmanjšajo tveganja in uspešno izvedejo postopke reševanja. Izvajanje varnostnih ukrepov dodatno poveča splošno varnost in strokovnost izvajanja del drevesne nege.
Dvižne ploščadi, imenovane tudi mobilne delovne dvižne ploščadi (angl. MEWP), so z zagotavljanjem varnega in učinkovitega načina dela na višini korenito spremenila industrijo nege dreves. V tem poglavju bomo raziskali pomen ustreznega usposabljanja za upravljavce dvižnih ploščadi, bistvene korake pri pripravi in upravljanju dvižnih ploščadi ter ključne vidike za ohranjanje varnega in produktivnega delovnega okolja.
Da bi zagotovili varno uporabo dvižne ploščadi, morajo biti upravljavci deležni celovitega usposabljanja, ki zajema tako splošne postopke nege dreves, kot tudi uporabo specifične opreme. Usposabljanje mora vključevati številne teme, vključno s predpisi, postopki pregledovanja opreme, pravilno uporabo osebne varovalne opreme, tehnikami varovanja pred padci, postopki za ukrepanje v sili, postopki reševanja z drevesa in rutinskim vzdrževanjem strojev. Poleg tega so upravljavci odgovorni za izvajanje dnevnih pregledov in preverjanja delovanja opreme pred vsakim delovnim dnem ter za poznavanje zmogljivosti in omejitev določene dvižne ploščadi, ki jo upravljajo.
Pred začetkom nege dreves je potrebno temeljito pregledati delovišče, da odkrijemo morebitne nevarnosti in pripravimo delovni načrt. Ta pregled mora vključevati iskanje komunalnih vodov in drugih ovir, oceno stanja tal ter določitev optimalne postavitve dvižne ploščadi, vključno z uporabo stabilizatorjev.
Arboristi in negovalci dreves na višini, ki so izkušeni upravljavci dvižnih ploščadi morajo pokazati natančno in nadzorovano upravljanje delovne opreme in strojev, ne da bi po nepotrebnem poškodovali drevesa, opremo ali okolico. Nenehno se morajo zavedati gibanja dvižne ploščadi in položaja vseh delov glede na okolico. Upoštevati morajo varnostne smernice za preprečevanje stika med dvižno ploščadjo in električnimi vodniki, ki so pod napetostjo ter upoštevati varnostno razdaljo za zagotavljanje električne varnosti. Za zagotovitev stabilnosti ploščadi najprej ocenimo nosilnosti tal. V dvižni ploščadi so lahko nameščeni le upravljalci in potrebno orodje, ne sme pa se uporabljati kot sidrišče za spuščanje ali prevoz delov dreves.
Dvižne ploščadi so na voljo v različnih konfiguracijah; s teleskopskimi in zglobnimi rokami, samovozne (s kolesi ali gosenicami, s stabilizatorji ali brez) in priklopne. Upravljavci morajo upoštevati navodila proizvajalcev in nacionalne varnostne smernice, ki so specifične za vsako vrsto dvižne ploščadi.
Za uspešno in varno nego dreves z uporabo dvižnih ploščadi sta potrebna učinkovito timsko delo in jasna komunikacija med upravljalcem dvižne ploščadi in delavcem na tleh. Prisotna morata biti vsaj dva delavca, od katerih eden izvaja ukrepe nege dreves, medtem ko drugi zagotavlja varnost na tleh, odstranjuje odrezane dele in po potrebi nudi pomoč. Komunikacija med njima mora biti dobra in neovirana, pri drevesih, višjih od 10 metrov, pa se priporoča uporaba telekomunikacijskih naprav, kot so mikrofoni in slušalke, vgrajene v čelade.
Pred začetkom izvajanja ukrepov nege dreves na višini mora upravljavec dvižno ploščad skrbno pripraviti. To vključuje preverjanje ravni in zaloge goriva, motornega in hidravličnega olja, ustrezna stabilizacija dvižne ploščadi in odstranjevanje ali zaščita ovir znotraj delovnega območja stroja oziroma delovišča. Podloge za stabilizatorje morajo biti pravilno nameščene, vsi upravljalni elementi na dvižni ploščadi pa morajo biti temeljito preverjeni. Izvedba preskusa stabilnosti s popolnoma iztegnjeno dvižno roko v vodoravnem položaju pomaga ugotoviti morebitno premikanje stabilizatorjev/podlog, kar zagotavlja varno in stabilno delovanje dvižne ploščadi.
Arborist oziroma negovalec dreves na višini, mora kot vodja in upravljavec postaviti na prvo mesto svojo varnost in varnost drugih udeležencev v delovnem procesu. To vključuje zavarovanje delovnega območja za preprečitev nepooblaščenega dostopa, preverjanje, da so vsi delavci na delovišču opremljeni z ustrezno osebno varovalno opremo, zagotavljanje pravilne stabilizacije dvižne ploščadi, upoštevanje navodil proizvajalca za vpetje varovala (blažilec padca) na primerno mesto v košari dvižne ploščadi, dostop do reševalne vrvi v primeru mehanske okvare ali strojeloma, jasno in učinkovito komunikacijo z delavci na tleh, zaustavitev del in premikov dvižne ploščadi, ko so delavci v nevarnem delovnem območju ali nepooblaščene osebe na delovišču, ter zagotavljanje potrebnih opozoril in komunikacije pred spuščanjem odrezanih delov dreves.
Spuščanje mora potekati nadzorovano, da se preprečijo poškodbe drevesa. Pri spuščanju iz drevesne krošnje s pomočjo dvižne ploščadi mora upravljavec dati prednost varnosti vseh delavcev na tleh. Spuščanje se lahko začne šele, ko je nevarno območje dvižne ploščadi prosto. Ko je košara dvižne ploščadi trdno stabilizirana na tleh, lahko upravljavec varno zapusti košaro, tako da odpne varovalo (blažilec padca) in dvigne varovalno ograjo košare, pri čemer uporabi za to namenjeno vstopno/izstopno odprtino.
Dvižne ploščadi so spremenile način izvedbe nege dreves, saj zagotavljajo varnejši in učinkovitejši dostop do višin. Za ustvarjanje varnega in produktivnega delovnega okolja ob čim večjem izkoriščanju prednosti, ki jih dvižne ploščadi ponujajo pri negi dreves je pomembno ustrezno usposabljanje, skrbne priprave in pazljivo upravljanje.
Če ne upoštevamo varnostnih ukrepov, lahko nega dreves na višini in v njihovi bližini predstavlja veliko tveganje za telesne poškodbe. Varnost mora biti vedno na prvem mestu. Gre za več kot le uporabo posebnih pripomočkov, nošenje ustrezne opreme ali udeležbo na občasnih sestankih. Varnost je odnos. Mora biti stalno prisotna na vseh ravneh v organizaciji oziroma podjetju. Varnost zahteva zavestno prepoznavanje potencialnih tveganj in nevarnosti ter razvoj programa, namenjenega preprečevanju nesreč. Varnostni ukrepi morajo biti vključeni v vsako nalogo, ki jo opravljajo arboristi in negovalci dreves. Z majhnim vložkom časa v izobraževanje in usposabljanje za varnost se lahko izognemo poškodbam in prihranimo veliko časa in denarja zaradi izpade dela, zavarovanja in škod.
Osebno varovalno opremo (OVO) uporabljamo za zagotavljanje varnosti in zdravja pri negi dreves. V tem poglavju je predstavljen celovit pregled pomena izbire in uporabe ustrezne osebne varovalne opreme pri negi dreves. Raziskali bomo pomen zaščite glave, oči, sluha, nog, stopal, dlani in osebnih sistemov za zaščito pred padcem. Potrebno je upoštevati proizvajalčeve smernice in relevantno zakonodajo, če želimo zmanjšati tveganje za poškodbe in ustvariti varno delovno okolje.
Vsi delavci morajo za zaščito glave znotraj delovišča nositi odobrene zaščitne delovne čelade. Ta varovalna oprema služi kot zaščita pred padajočimi predmeti in morebitnimi poškodbami glave. Arboristi oziroma negovalci dreves na višini, ki delajo v bližini električnih vodnikov, morajo uporabljati zaščitne čelade in ostalo opremo, ki je posebej odobrena in preizkušena za visokonapetostna okolja.
Pri negi dreves je potrebna uporaba ustrezne zaščite oči. Že majhna vejica lahko povzroči nepopravljive poškodbe, če pride v stik z očmi. Žagovina in lesni sekanci, ki nastajajo pri delu z motornimi verižnimi žagami in mlini za mletje lesnih ostankov, predstavljajo veliko nevarnost za oči delavcev. Plezalci morajo nositi posebna zaščitna očala, ki varujejo oči pred temi potencialnimi nevarnostmi. Nekatera očala zagotavljajo celo dodatno zaščito pred ultravijoličnimi (UV) žarki. Mrežast vizir, pritrjen na zaščitno delovno čelado, sicer zagotavlja dodatno varovanje obraza, vendar nikoli ne sme nadomestiti zaščitnih očal.
Čeprav se predpisi o uporabi zaščitnih delovnih rokavic pri negi dreves lahko razlikujejo, je nošenje rokavic pri nekaterih opravilih zelo priporočljivo. Na primer pri ostrenju verig motornih verižnih žag ali sekanju grmičevja predstavljajo rokavice dodatno zaščito. Pomembno je, da pri sekanju grmičevja ne nosimo ohlapnih in prevelikih rokavic, saj s tem preprečimo nevarnost zapletanja. Pri plezanju po drevesih je treba izbrati rokavice z dobrim oprijemom, da preprečimo zdrs rok in zmanjšamo obremenitev tetiv. Zagotavljanje varnega oprijema ne povečuje le varnosti, temveč tudi zmanjšuje fizične obremenitve plezalcev.
Arboristi in negovalci dreves morajo nositi oblačila in obutev, ki so primerna delovnim razmeram in vremenu. Bistveno je, da izberemo tkanine, ki so trpežne in zagotavljajo svobodo gibanja. Ohlapna oblačila lahko predstavljajo nevarnost, saj se lahko zapletejo oziroma zataknejo v stroje in ostalo opremo, zato se je treba takšnim oblačilom izogibati.
Med nego dreves ne smemo nositi nakita, saj obstaja nevarnost, da se ujame v opremo, kar lahko povzroči nesreče ali poškodbe.
Dolgotrajna izpostavljenost hrupu, ki ga povzročajo motorne verižne žage in mlini za mletje lesnih ostankov, lahko povzroči trajno izgubo sluha. Zato morajo delavci, izpostavljeni dolgotrajnemu hrupu glasne opreme, uporabljati zaščito sluha. Izbrana oprema za zaščito sluha mora izpolnjevati ustrezne standarde, ne glede na to, ali gre za glušnike ali čepke za ušesa, da se učinkovito zmanjša nevarnost okvare sluha.
Delavci, ki delajo z motornimi verižnimi žagami na tleh ali na višini, morajo nositi zaščito za noge. Ta je lahko v obliki delovnih hlač s protivrezno zaščito, ki so posebej oblikovane tako, da se ob stiku z verigo žage ovijejo okoli rezalnih zob in tako upočasnijo hitrost teka verige, kar zmanjša resnost morebitnih poškodb. Sodobni modeli teh hlač so v primerjavi s predhodnimi lažji in bolje krojeni. Poleg tega se protivrezno zaščito inovativno vgrajuje v majice, jakne, rokavice in kombinezone.
Robustni delovni čevlji so za arboriste in negovalce dreves nujni, saj zagotavljajo oporo, oprijem in zaščito stopal. Te čevlje je treba skrbno izbrati, da bodo ustrezali posebnim zahtevam pri negi dreves. Na voljo so številni odobreni slogi in vrste delovnih čevljev, med katerimi nekateri vključujejo protivrezno zaščito in zaščitno kapico. Za arboriste in negovalce dreves na višini, ki pogosto uporabljajo drevesne dereze, so priporočljivi čevlji z globoko peto, ki podpira drevesno derezo. Poleg tega čevlji z jekleno ali polimerno ojačitvijo podplata nudijo podporo loku stopala in večje udobje. Nasprotno pa čevlji z ravnim podplatom olajšajo tehnike blokade vrvi s stopali (angl. footlock), ki jih plezalci pogosto uporabljajo pri vzpenjanju po vrvi.
Arboristi in negovalci dreves na višini uporabljajo osebne sisteme za zaščito pred padci, ki zagotavljajo njihovo varnost med vzpenjanjem, gibanjem po drevesu in nadzorovanim spuščanjem. Ti sistemi so sestavljeni iz plezalnega (visečega) in pozicijskega sistema, ki skupaj preprečujeta padce, omejujeta njihovo možnost ali zmanjšujeta razdaljo in posledice padca. Redni pregledi, vzdrževanje in pravilna uporaba zagotavljajo učinkovitost teh sistemov.
Ustrezna uporaba osebne varovalne opreme (OVO) je izredno pomembna za ohranjanje varnosti arboristov in negovalcev dreves na višini pri različnih ukrepih in tehnikah nege dreves. Naj gre za zaščito glave, oči, sluha, nog, delovne čevlje, rokavice ali osebne sisteme za zaščito pred padci, vsak sestavni del pomembno doprinese k varovanju delavcev pred morebitnimi nevarnostmi.
Delo na drevesih in v njihovi okolici je povezano z različnimi tveganji, zato mora biti varnost najpomembnejša prednostna naloga. Z dobro organiziranim in natančnim pristopom k negi dreves lahko povečamo varnost in učinkovitost pri delu. Priprava na delo ima pri tem ključno vlogo. V tem poglavju so predstavljeni pomembni koraki priprave na delo, vključno z delovnim sestankom, pripravo in pregledom potrebne opreme ter ureditvijo delovišča.
Pred začetkom nege dreves vodja del oziroma nadzornik opraviti delovni sestanek z vsemi delavci. Delovni sestanek zagotavlja, da vsak delavec jasno razume svoje odgovornosti in spodbuja varno delovno okolje.
Delovni sestanek začnemo tako, da vodja del ostalim delavcem predstavi pomembne informacije kot so obseg in potek predvidenih del, ki so del delovnega naloga. Delovni nalog ponavadi vsebuje kontaktne informacije o naročniku, lokacijo delovišča, opis dela, seznam potrebnega delovnega orodja, opreme in strojev ter varnostne opombe in napotke. Potrebno je preveriti, ali so bila navodila iz delovnega naloga jasna in razumljiva za vse udeleže osebe.
Seznanitvi z obsegom del sledi ocena tveganja za izvedbo del. To naredimo tako, da skupno temeljito ocenimo nevarnosti na drevesih in delovišču. S tal opravimo vizualni pregled celotnega drevesa in natančno pregledamo vse strani, od korenin do vrha krošnje. Hkrati smo pozorni na morebitne nevarnosti na delovišču, ki lahko ogrozijo varnost vseh prisotnih. Zanemarjanje tega dela pregleda pred vzponom pogosto privede do materialne škode in nesreč.
Pri iskanju težje opaznih nevarnosti v krošnji nam je lahko v pomoč tudi daljnogled. Ko se arboristi oziroma negovalci dreves na višini vzpenjajo in opravljajo delo, morajo drevo stalno vizualno pregledovati, kar omogoča prepoznavanje morebitnih nevarnosti, ki s tal niso bile vidne. Poleg tega morajo biti arboristi in negovalci dreves pozorni na zvoke, ki lahko pomenijo nevarnost, kot so brenčanje sršenov, čebel ali drugih živalskih zvokov.
Med pregledom celotnega drevesa pa ne iščemo zgolj nevarnosti ampak tudi habitate in prisotnost zavarovanih in ogroženih vrst organizmov. Te vrste naseljujejo veteranska drevesa oziroma drevesa, ki predstavljajo naravne vrednote zaradi rastnih značilnosti in tvorb, kot so votline in trohneči deli. S skrbnim ravnanjem preprečimo poškodovanje ali uničenje habitatov teh vrst. Če so zaščitene vrste prisotne ali za to obstaja sum, moramo prekiniti delo in stopiti v stik s pristojnimi organi za varstvo narave ter pridobiti potrebna dovoljenja za nadaljno delo. Tudi po pridobitvi dovoljenj moramo dela izvajati pod ustreznim strokovnim nadzorom, da se zagotovi upoštevanje smernic za varstvo habitatov. Pozorni moramo biti tudi na to, da ne plašimo ali vznemirjamo zaščitenih živalskih vrst, in sprejmemo potrebne previdnostne ukrepe za izpolnitev teh zahtev.
Za zaznane nevarnosti ovrednotimo tveganje za varnost in zdravje delavcev. Nato določimo katere nevarnosti lahko odpravimo in katerih ne. Če nevarnosti ni mogoče odpraviti oziroma to ni praktično, moramo določiti in sprejeti preventivne varnostne ukrepe za nadzor tveganj. Primer preventivnega varnostnega ukrepa je obvezna uporaba osebne varovalne opreme.
Oceno tveganja in sprejete preventivne varnostne ukrepe v pisni obliki priložimo delovnemu nalogu in oboje skupaj shranimo na vnaprej določenem mestu na delovišču, skupaj z reševalnim načrtom, kompletom za reševanje in kompletom prve pomoči za delovišče.
Reševalni načrt je izredno pomemben element delovnega sestanka, ki ga vodja del predstavi vsem prisotnim delavcem. Vsebuje jasen opis sistematičnega in časovnega zaporedja postopkov reševanja oziroma ukrepanja v sili, vključno s protokolom za klic v sili (112), lokacijo in načrtom poti do najbližje enote nujne medicinske pomoči. Reševalni načrt zagotavlja, da so prisotni delavci seznanjeni s postopkom in svojo vlogo za ukrepanju v sili. V pisni obliki ga shranimo skupaj z delovnim nalogom, oceno tveganja za izvedbo del in preventivnimi varnostnimi ukrepi, reševalnim kompletom in kompletom prve pomoči za delovišče, na vnaprej določenem mestu na delovišču.
Delovni sestanek zaključimo s pripravo delovnega načrta, ki ga naredimo na podlagi opisa predvidenih del iz delovnega naloga in ocene tveganja za izvedbo del. Določimo kako najučinkovitejše izvedemo posamezna dela in kdo od delavcev jih bo izvedel (delegiranje).
Pri delu na višini morata biti prisotna vsaj dva delavca. Arborist oziroma negovalec dreves na višini je odgovoren za izvajanje nalog nege drevesa, medtem ko delavec na tleh opravlja podporne naloge in po potrebi nudi pomoč. Če arborist oziroma negovalec dreves prevzame tudi vlogo delovodje, mora dati prednost varnosti vseh udeleženih oseb in upravljati druge delovne naloge. Delavec na tleh ima pomembno vlogo pri zagotavljanju neovirane komunikacije z arboristom oziroma negovalcem dreves na višini in vzdrževanju varnega delovnega okolja na terenu, vključno z vzdrževanjem urejenosti delovišča.
Na koncu delovnega načrta določimo tudi najučinkovitejši način komunikacije med delavci in poskrbimo, da so bila navodila jasna ter so jih razumeli vsi prisotni delavci.
Da bi omogočili varno in produktivno delovno okolje, morajo arboristi in negovalci dreves zagotoviti, da je vsa potrebna plezalna in delovna oprema na voljo in v optimalnem delovnem stanju.
Pred vzponom na katero koli drevo je treba rutinsko, sistematično in temeljito pregledati vso opremo. To ni le dobra praksa, temveč jo predpisujejo tudi standardi o varnosti in zdravju pri delu. Z vsakodnevnim natančnim pregledom vsakega kosa opreme pred uporabo lahko arboristi in negovalci dreves ugotovijo napake, poškodbe, znake obrabe in poslabšanja ter sprejmejo ustrezne ukrepe. Vsako okvarjeno ali poškodovano opremo je treba nemudoma odstraniti iz uporabe ali jo, če je to dovoljeno s strani proizvajalca, popraviti pred uporabo.
Postopek pregledovanja moramo izvajati pred, med in po vzponu. Redno pregledovanje opreme mora postati navada arboristov in negovalcev dreves na višini, zlasti kadar je oprema med plezanjem izpostavljena potencialno škodljivim situacijam. Sestavne dele, kot so osebna varovalna oprema, vrvi, delovni arboristični pas, položajnik, vrvi za drsne vozle, vponke, prižeme, zavore, škripci in druga ustrezna oprema, je treba skrbno pregledati glede celovitosti in funkcionalnosti.
Tudi motorne verižne žage in ostale stroje, ki jih bomo uporabili, je treba pred uporabo varnostno pregledati. Preverimo pravilno delovanje in segrejemo motorje strojev, da so pripravljeni na nadaljnjo uporabo. Če nameravamo motorne verižne žage uporabiti za nego drevesa na višini, ta postopek naredimo že na tleh.
Pripravimo tudi ostalo pomembno opremo, kot je enostavno in hitro dostopen komplet opreme za reševanje z drevesa in komplet prve pomoči za delovišče.
Ureditev delovišča obsega določitev delovnega in nevarnega delovnega območja, določitev posameznih prostorov za začasno shranjevanje opreme in zavarovanje delovišča, ki vključuje označitev delovišča s signalnimi in varovalnimi pripomočki ter zaščito delovišča.
Delovno območje je vnaprej določeno območje znotraj delovišča, na katerem se izvaja nega dreves, vključno s krošnjo drevesa in območjem pod njo, kjer se lesni ostanki pripravljajo za odstranitev. Na meje delovnega območja lahko vplivajo tudi naravne ali umetne terenske razmere ter bližina poti ali cest. Ustrezna opredelitev delovnega območja povečuje varnost in zmanjšuje tveganje nesreč ali nepooblaščenega dostopa.
Nevarno delovno območje se nanaša na posebna območja, kot so določena območja spuščanja materiala (npr. odrezanih vej) ali nevarno delovno območje strojev, kjer lahko dela samo pooblaščeno osebje.
Označitev delovišča z opozorilnimi tablami, prometnimi znaki, signalnimi stožci, zapornim opozorilnim trakom ali drugimi signalnimi/opozorilnimi oznakami služi obveščanju nepooblaščenih oseb, da je območje ograjeno in omejeno.
Zaščita delovišča vključuje premestitev potencialnih tarč ali njihova zaščita z lesom, ponjavami, pnevmatikami ali drugimi primernimi pripomočki. Tarče so ljudje, predmeti ali infrastruktura na delovišču (in neposredni okolici), ki se potencialno lahko kakorkoli poškodujejo zaradi različnih dejavnosti in dogodkov med delom.
Vzdrževanje dobro organiziranega delovišča vključuje ustrezno označitev in zaščito za jasno razmejitev delovnih območij in potencialnih nevarnosti. Prisoten mora biti delavec na tleh, ki zagotavlja upoštevanje varnostnih protokolov. Ustrezna komunikacija med delavci, uporaba ustrezne opreme in usposobljenost za njeno uporabo, pravilno shranjevanje opreme in orodja (na vnaprej določenem mestu), redno pospravljanje lesnih ostankov (če je to izvedljivo in varno), ustrezno parkiranje vozil in zagotavljanje ustreznega števila delavcev so sestavni deli dobro organiziranega delovišča.
Temeljita priprava na delo je podlaga za varno in učinkovito nego dreves. Dober delovni sestanek pred začetkom nege dreves omogoči, da vsi vpleteni delavci razumejo, kaj je potrebno narediti, katera so varnostna tveganja in kako jih omejimo, kateri je najučinkovitejši način izvedbe posameznega dela in kdo je za to izvedbo zadolžen in odgovoren. Z rutinskimi pregledi zagotovimo, da je oprema, ki jo uporabimo, v ustreznem stanju in funkcionalna. Urejeno delovišče pomeni, da so jasno določena različna območja znotraj delovišča in tem povezani varnostni ukrepi. Delovišče mora biti ustrezno zavarovano; označeno in zaščiteno. Dobra organizacija delovišča zagotavlja učinkovito delo in varnost za vse vpletene in okolico.
Zagotavljanje varnosti na delovišču se začne z ustreznim usposabljanjem in ozaveščanjem o varnostnih predpisih. To poglavje poudarja pomen komunikacije, pripravljenosti na ukrepanje v sili, preprečevanja nesreč in posebnih varnostnih vidikov, povezanih z električnimi nevarnostmi in uporabo motorne verižne žage. Z izvajanjem teh varnih delovnih praks lahko arboristi in negovalci dreves zmanjšajo tveganja, preprečijo nesreče in ohranijo varno delovno okolje.
Vsi delavci, ki sodelujejo pri negi dreves, morajo biti ustrezno usposobljeni za svoje specifične naloge. Delodajalec morajo zagotoviti, da delavci razumejo varnostne zahteve in predpise, ki veljajo za njihovo delo. Ključnega pomena sta vzpostavitev varnih delovnih postopkov in temeljito usposabljanje za delo z opremo. Dokumentiranje usposabljanj pomaga spremljati skladnost in krepi pomen varnosti na delovnem mestu.
Učinkovita komunikacija je ključnega pomena za varno delo. Delavci morajo usklajevati svoja dejanja na tleh in na drevesih. Stalno zavedanje o dejavnostih drug drugega in skupno obvladovanje tveganj pomagata preprečiti nesreče. Jasni komunikacijski kanali med arboristi oziroma negovalci dreves na višini in delavci na tleh zagotavljajo, da lahko delavci na tleh varno vstopijo na določena delovna območja, kot so območja spuščanja materiala (nevarna delovna območja). Komunikacijske metode lahko vključujejo znakovni jezik, zvočno komunikacijo ali uporabo telekomunikacijskih sistemov, kot so vgrajeni mikrofoni in slušalke v čeladah delavcev. V primerih, ko je komunikacija zaradi razdalje ali okoljskih dejavnikov težavna, je treba uporabiti ustrezne naprave za zagotovitev učinkovite komunikacije med člani ekipe.
Pripravljenost na ukrepanje v sili na delovnem mestu je pri negi dreves bistvenega pomena. Ustrezno usposabljanje, kompetentnost za delovne naloge in redni obnovitveni tečaji o postopkih in načrtovanju reševanja v nujnih primerih prispevajo k dobro pripravljenim delavcem.
Prepoznavanje opozorilnih znakov pred nesrečo pri delu lahko pomaga preprečiti morebitne nevarnosti. Znaki, kot so niz manjših nesreč, težave v komunikaciji med delavci, delavci, ki so pod stresom ali poskušajo opravljati naloge, ki presegajo njihovo usposobljenost, zmanjšana koncentracija, raztresenost ali utrujenost, opozarjajo na možnost nastanka nesreče. Delavci morajo biti pozorni na te znake in sprejeti korekcijske ukrepe za odpravo morebitnih tveganj.
Preventivni ukrepi so ključni za zmanjšanje števila nesreč in poškodb. K preprečevanju nesreč in poškodb prispevajo zagotavljanje usposobljenosti delavcev za dodeljene naloge, ustrezen nadzor neizkušenih delavcev, upoštevanje varnih delovnih praks (npr. stabilni položaj telesa pri delu, delovno pozicioniranje), spodbujanje zdravja in dobre fizične kondicije delavcev in opuščanje uživanja alkohola ali drog, uporaba varne in dobro vzdrževane opreme, vzdrževanje ustreznih varnostnih razdalj pri delu v bližini električnih vodov, zavarovanje delovišča, izvajanje ocen tveganja, spodbujanje pozitivnega odnosa do varnosti pri delu, uporaba jasne komunikacije, namenjenega dovolj časa za varno opravljanje dela, upoštevanje ustrezne zakonodaje ter uporaba osebne varovalne opreme (OVO). Poleg tega mora biti (poleg arborista oziroma negovalca dreves na višini, ki izvaja delo) za hitro ukrepanje v sili na delovišču prisoten vsaj en delavec, usposobljen za reševanje z drevesa.
Arboristi in negovalci dreves na višini, bodisi plezalci bodisi upravljavci dvižnih ploščadi, se morajo zavedati okoliščin, zaradi katerih je treba delo prekiniti. Delo je treba ustaviti, če se na delovišču pojavi nepooblaščena oseba, če se v nevarnem delovnem območju pojavi nepooblaščen delavec, če se vrvi zapletejo ali poškodujejo, če obstajajo težave z varnim delovanjem dvižnih ploščadi ali če na drevesu odkrijemo prisotnost zavarovanih vrst. Delo se lahko nadaljuje šele, ko je zagotovljena odstranitev vseh nevarnosti ali osebja na tleh, kar potrdi delavec na tleh.
Pred začetkom nege dreves je treba opraviti pregled za ugotavljanje električnih nevarnosti. Električne nevarnosti predstavljajo tveganja, povezana z neposrednim ali posrednim stikom z električnimi vodniki. Za vse arboriste in negovalce dreves je bistveno ustrezno usposabljanje za ozaveščanje o varnosti pri delu pred nevarnostjo električnega toka in posebnih postopkih za delo v bližini električnih vodov. Električni vodi morajo biti popolnoma izklopljeni ali pa morajo biti na varni razdalji od dejavnosti nege dreves. Če zahtevane razdalje ni mogoče doseči, je treba prilagoditi delovne postopke in uporabiti predpisano opremo.
Uporaba motorne verižne žage pri obrezovanju ali poseku dreves lahko bistveno pospeši postopek, vendar je povezana tudi z določenimi tveganji. Uporabniki morajo upoštevati navodila proizvajalca glede delovanja in vzdrževanja. Uporabljati je treba osebno varovalno opremo, vključno z odobrenimi zaščitnimi delovnimi čeladami, delovnimi čevlji s protivrezno zaščito, zaščito oči (zaščitna očala), obraza (vizir) in sluha (glušniki ali čepki za ušesa). Zahteve za zaščito nog se lahko razlikujejo glede na zakonodajo. Pozornost je treba nameniti varni pritrditvi ročnih arborističnih ali motornih verižnih žag na delovni arboristični pas ali nogo in zagotoviti, da rezila ne pridejo v stik z vrvmi ali da ne predstavljajo tveganja za arborista oziroma negovalca dreves na višini. Priporočena varnostna ukrepa sta aktiviranje zavore motorne verižne žage, ko je ne uporabljamo, in uporaba ščitnika meča (letve). Motorno verižno žago lahko upravljamo le z obema rokama na orodju. Pravilno pospravljanje motorne verižne žage pri plezanju ali premikanju po krošnji je pomembno za preprečevanje nesreč.
Pri uporabi mlina za mletje lesnih ostankov (stroja za sekance) je treba upoštevati določene smernice. Ne smemo ga uporabljati na območjih, kjer veljajo zakonske omejitve glede hrupa ali drugi predpisi. Upoštevati je treba tudi velikost delovišča, mlin pa mora biti nameščen zunaj nevarnega delovnega območja za spuščanje materiala (vej). Poleg tega mora biti mlin v ustreznem delovnem stanju, brez kakršnih koli okvar ali blokad (zamašitev).
Pri obdelavi lesa je lahko v nevarnem delovnem območju mlina navzoč delavec na tleh, ki pripravlja lesne ostanke za odstranitev ali mletje. Vendar njegova prisotnost ne sme ovirati komunikacije z arboristom oziroma negovalcem dreves na višini, pri čemer je treba uporabiti vse potrebne varnostne ukrepe in osebno varovalno opremo. Delovanje mlina za mletje lesnih ostankov je treba prekiniti, če moti komunikacijo ali če je v njegovem nevarnem delovnem območju zaznana nepooblaščena oseba.
Za spodbujanje požarne varnosti morajo biti v delovnih vozilih na voljo gasilni aparati, zaposleni pa morajo biti ustrezno usposobljeni za njihovo uporabo. Med polnjenjem rezervoarja goriva opreme na bencinski pogon je treba upoštevati varne prakse, vključno z zaustavitvijo motorja, odstranjevanjem razlitega goriva in strogo prepovedjo kajenja v bližini vnetljivih tekočin. Bistveni previdnostni ukrepi so pravilno shranjevanje, ravnanje in doziranje vnetljivih tekočin z uporabo odobrenih varnostnih posod, ki morajo biti ločene od vrvi in opreme.
Upoštevanje varnih delovnih praks je pri negi dreves izredno pomembno za zagotavljanje zdravja delavcev pri delu in zmanjševanje števila nesreč. Učinkovita komunikacija, pripravljenost na ukrepanje v sili, ukrepi za preprečevanje nesreč, zavedanje o nevarnostih električnega toka ter upoštevanje varnostnih protokolov za upravljanje motorne verižne žage in mlina za mletje lesnih ostankov prispevajo k varnemu in produktivnemu delovišču.
Nega dreves, ki se izvaja na prometnih območjih, predstavlja poseben izziv in varnostni problem. To poglavje se osredotoča na pomen načrtovanja in izvajanja učinkovitih ukrepov za varnost v prometu z namenom zaščititi delavce, pešce in ostali promet. Za zagotavljanje varnega in učinkovitega delovnega okolja je poudarjeno upoštevanje predpisov, zavarovanje delovišča in strokovno obnašanje.
Pred izvajanjem nege dreves na prometnih območjih je potrebno temeljito načrtovanje. Posameznike je treba ustrezno obvestiti in jim omogočiti, da odstranijo vozila in predmete, ki bi lahko ovirali delo. Pred odstranitvijo komunalnih ali telekomunikacijskih vodov, ki ovirajo nego dreves, je treba pridobiti dovoljenje ustreznih organov. Sprejeti je treba posebne previdnostne ukrepe za zaščito okoliških predmetov pred padajočimi vejami. Delodajalec je v celoti odgovoren za morebitno škodo, povzročeno tretjim osebam, in mora imeti zavarovanje splošne odgovornost (lahko tudi poslovne).
Izvajanje učinkovitih začasnih ukrepov za nadzor prometa je ključnega pomena za zagotavljanje varnosti delavcev in javnosti. Obvezno moramo upoštevati relevantne predpise, ki se nanašajo na naprave in pripomočke za prometno signalizacijo. V večini držav je zakonsko obvezno zavarovati delovišče in posameznikom ali vozilom preprečiti prehod pod drevesi, kjer potekajo dela z drevesi.
Če je delovišče na območju, ki je dostopno javnosti, je treba sprejeti dodatne ukrepe za označitev delovišča in zaščito javnosti ter mimo vozečih vozil. Zgolj uporaba zapornih opozorilnih trakov ali ograj ne zadostuje za zagotovitev varnosti. Uporabiti je treba ustrezne opozorilne znake z ustreznim besedilom. Za zagotavljanje varnosti na delovišču bo morda treba dodeliti več kot enega delavca. Za izvajanje del v obcestnem delovišču je treba pridobiti soglasje lokalnega cestnega organa (cestne službe). Dosledno je treba upoštevati relevantne smernice in predpise, zlasti na območjih zunaj mest in vasi ali na cestah s slabo vidljivostjo.
Za zavarovanje delovišča na prometnem območju, kot je cesta, je lahko potrebna delna ali popolna (kratkotrajna) zapora ceste. V nekaterih primerih bo morda potreben načrt za spremenjeno prometno ureditev (elaborat zapore ceste), ki ga pripravijo pristojni organi. Odvisno od lokacije se lahko za zavarovanje delovišča uporabijo različne metode označitve in zaščite delovišča. Te metode vključujejo uporabo opozorilnih znakov za delo na cesti, semaforjev, zapornih opozorilnih trakov, signalnih stebričkov in stožcev, ograj, zastav in oblačil ali telovnikov z visoko vidljivostjo za delavce na tleh, postavitev delovnih vozil zunaj odprtih območij, delno ali popolno zaporo ceste ali delovišča ter prisotnost delavcev, ki usmerjajo promet ali preusmerjajo pešce. Poleg tega je treba ustrezno zaščititi predmete, ki se med delom ne smejo poškodovati in jih ni mogoče premakniti (npr. kipe, znake, steklene predmete, bazene itd.).
Pri delu na prometnih površinah je treba ohraniti spoštovanje in strokovnost. Ne glede na položaj ali razmere na terenu morajo delavci pokazati strokovnost in ostati mirni ob nesoglasjih ali besednih napadih mimoidočih ali sosedov. Ključnega pomena je obveščanje javnosti s strokovnimi in verodostojnimi informacijami. Zagotavljanje ustreznih strokovnih razlag in osnovnih dejstev o drevesih, tehnikah obrezovanja in drugih pomembnih informacijah pomaga pri ozaveščanju in razumevanju javnosti. Učinkovita komunikacija, prilagojena ciljni javnosti, spodbuja sodelovanje in zagotavlja varnejše delovno okolje.
Temeljito načrtovanje, upoštevanje predpisov, ustrezno označevanje, zavarovanje delovišča in ohranjanje strokovnosti prispevajo k varnemu in uspešnemu delu nege dreves v bližini prometnih območij.
Biovarnost pomembno prispeva k preprečevanju vnosa in širjenja škodljivcev in bolezni, ki lahko vplivajo na zdravje drevesa. V tem poglavju je poudarjen pomen izvajanja ukrepov biovarnosti pri negi dreves, da bi zmanjšali tveganje prenosa neželenih patogenov ali žuželk. Z upoštevanjem pravilnih praks biovarnosti lahko arboristi in negovalci dreves zaščitijo zdravje dreves ter preprečijo nenamerno širjenje škodljivcev in bolezni.
Biovarnost zajema vrsto ukrepov in delovnih praks, katerih cilj je zmanjšati tveganje vnosa in širjenja škodljivcev in bolezni. Posebej pomembna je na območjih, kjer so razširjene nalezljive in hitro prenosljive bolezni dreves. Arboristi in negovalci dreves morajo prepoznati okužene rastline in se držati optimalnih ukrepov biovarnosti, da bi zmanjšali tveganje nadaljnjega širjenja. Zanemarjanje ustreznih praks lahko privede tudi do smrti dreves.
Arboristi in negovalci dreves so izpostavljeni večjemu tveganju prenosa škodljivcev in bolezni med drevesi in delovišči. Za zmanjšanje tega tveganja je treba izvajati dodatne postopke biovarnosti. Pri delu na okuženih drevesih ali na območjih izbruha bolezni je treba uporabljati strožje standarde biovarnosti. To lahko vključuje strožje protokole čiščenja in razkuževanja, posebna orodja za okužena drevesa in specializirano usposabljanje za ravnanje s potencialno okuženimi materiali.
Pri obrezovanju okuženih delov drevesa je treba orodje pred končnim rezom razkužiti. Po končani negi posameznega drevesa je treba orodje ponovno razkužiti. Razkuževanje lahko opravimo tako, da orodje obrišemo ali popršimo z denaturiranim 70- ali 90-odstotnim alkoholom, nato pa uporabimo plinski gorilnik ali vžigalnik. Vendar je treba biti previden, da zagotovimo osebno in požarno varnost. Iz praktičnih razlogov je za takšno delo priporočljiva ročna žaga, saj je razkuževanje motorne verižne žage lahko zahtevnejše, ker je treba izolirati in razkužiti rezalno garnituro.
Drevesa v drevesnicah mora spremljati fitosanitarni rastlinski potni list, ki vsebuje podatke o drevesni vrsti, kodo za sledenje proizvajalca in državo porekla. Vsako drevo mora imeti tudi etiketo z navedbo znanstvenega (botaničnega) imena in velikostnega razreda. Vse sadike dreves morajo biti brez bolezni in škodljivcev, uporaba pripomočkov za sajenje iz naravnih proizvodov pa ima prednost pred plastiko. Izogibati se je treba prevozu zemlje in rastlinskega materiala na dolge razdalje, prednost imajo lokalni materiali. Pri sajenju določenih drevesnih vrst je treba upoštevati njihovo odpornost na določene prisotne škodljivce in bolezni. Spodbujanje raznolikosti vrst v novih nasadih lahko izboljša odpornost proti morebitnim škodljivcem in boleznim.
Izvajanje ukrepov biovarnosti je za strokovnjake za nego dreves ključnega pomena za preprečevanje vnosa in širjenja škodljivcev in bolezni. Z obveščanjem, rednim nadzorom, vzdrževanjem čistoče in upoštevanjem ustreznih protokolov za razkuževanje imajo lahko arboristi in negovalci dreves pomembno vlogo pri zaščiti dreves in ohranjanju njihovega zdravja. Odgovorne prakse biovarnosti je treba vključiti v vsakodnevne delovne rutine in tako zagotoviti trajnostno in odporno panogo nege dreves. Stalno izobraževanje in ozaveščanje o ukrepih biovarnosti sta bistvenega pomena za prilagajanje na nove grožnje in varovanje zdravja naših dragocenih drevesnih populacij.
Preverite svoje znanje v naslednjih kvizih in preverite, ali ste razumeli vsebino tega modula:
Forschungsgesellschaft Landschaftsentwicklung Landschaftsbau. (2019). Fokus Baum: Von Pflanzenqualität bis Pflege und Ausschreibung. 2. Überarbeitete und erweiterte Auflage. Beuth Verlag GmbH. Berlin.
Hirons, A. D. & Thomas, P. A. (2018). Applied Tree Biology. Wiley. Hoboken.
Cooper-Abbs, C. & Brooker, M. (2020). Technical Guide 1: Tree CLimbing and Aerial Rescue. Arboricultural Association. Stonehouse.
Cooper-Abbs, C. & Brooker, M. (2020). Technical Guide 2: Use of Tools in the Tree. Arboricultural Association. Stonehouse.
Hanson, P. (2020). Technical Guide 5: Use of Mobile Elevating Work Platforms in Tree Work. Arboricultural Association. Stonehouse.
Smiley, T. E. & Lilly, S. (2014). Best Management Practices: Tree Support Systems. Third Edition. International Society of Arboriculture. Atlanta.
Scharenbroch, B. C. & Smiley, T. E. (2021). Best Management Practices: Soil Management for Urban Trees. Second Edition. International Society of Arboriculture. Atlanta.
Watson, G. (2014). Best Management Practices: Tree Planting. Second Edition. International Society of Arboriculture. Atlanta.
Fite, K. & Smiley, T. E. (2016). Best Management Practices: Managing Trees During Construction. International Society of Arboriculture. Atlanta.
Deuchert, A. & Tischendorf, M. (2018). Sicheres Bedienen von fahrbaren Hubarbeitsbühnen. Resch-Verlag. Gräfelfing.
Jepson, J. (2018). The Tree Climber’s Companion. Beaver Tree Publishing. Longville.
Lilly, S. J. & Julius, A. K. (2021). Tree Climber’s Guide. 4th Edition. International Society of Arboriculture. Atlanta.
Lilly, S. J. et al. (2022). Arborists’ Certification Study Guide. 4th Edition. International Society of Arboriculture. Atlanta.
Schütte, B. (2020). Seilunterstützte Arbeitstechniken in der Baumpflege: SKT A Kursskript. Sechste überarbeitete Auflage. subtilia-Verlag. Kenzingen.
Schütte, B. (2022). Seilunterstützte Arbeitstechniken in der Baumpflege: SKT B Kursskript. Fünfte überarbeitete Auflage. subtilia-Verlag. Kenzingen.
Matheny, N. P. & Clark, J. R. (2008). Municipal Specialist Certification Study Guide. International Society of Arboriculture. Atlanta.
European Arboricultural Council. (2016). European Tree Worker. 7th edition. Patzer Verlag. Hannover.
European Tree Pruning Standard. (2021). European Arboricultural Standards (EAS), Working group “Technical Standards in Tree Work (TeST)”.
European Tree Cabling/Bracing Standard. (2022). EAS 03:2022 European Arboricultural Standards (EAS), Working group “Technical Standards in Tree Work (TeST)”.
European Tree Planting Standard. (2022). EAS 02:2022 European Arboricultural Standards (EAS), Working group “Technical Standards in Tree Work (TeST)”.
