Menu
Naravno raste v skoraj vsej Evropi in zahodni Aziji, na Kavkazu in v Sibiriji. Raste na svetlih in polsvetlih rastiščih, ustrezajo ji globoka, humusna tla, ki so skozi vse leto enakomerno vlažna, njena rastišča so močvirni gozdovi, barja, žive meje, mesta ob rekah in potokih, od nižin do gorskih območij.
Habitus: listopadno drevo iz družine brez (Betulaceae). Zraste do 25 metrov, krošnja je jajčasta. Deblo je vitko, lubje je gladko in zelenkasto rjavo, ko je mlado, pri starejših primerkih pa rdečkasto in močno razpokano v pravokotne luske, debele do 2 cm. Korenina je dobro razvita, nima glavne žile, stranske korenine pa so močne in dobro razvite. Veje so vodoravne in tanke, mlade vejice in mladi listi so lepljivi, tudi popki so lepljivi in so pokriti z dvema rjavo-vijoličnima luskama.
Cvet: Cvetovi so enospolni in rastejo v pazduhah listov. Moški cvetovi so v rdeče-rjavih visečih socvetjih, dolgih do 5 cm, 3-6 jih je zbranih na konicah vej in se oblikujejo že jeseni, ženski cvetovi so poleg njih združeni v 3-4 majhna, okrogla socvetja. Rastejo v pazduhah listov. Cvetijo 10-15 dni pred olistanjem v obdobju od februarja do aprila, ko sproščajo na milijone pelodnih zrnc, ki jih raznaša veter.
List: izmeničen, jajčast, 4-10 cm dolg, 3-7 cm širok, usnjat, goli, temnozelen in svetleč, s topimi konicami, drobno nazobčan, na spodnji strani so vidne izrazite žile, ki jasno kažejo, da sta lična in hrbtna stran lista razdeljeni na ploskve, aksilarne žile pa so rdeče-rjavo kosmate.
Globoka humusna tla, vlažna in dobro odcedna mesta; normalna, rahlo alkalna tla; zmerno podnebje; sončno rastišče
Les je rdeč, elastičen, lahek, odporen proti vodi, primeren za obdelavo in je še posebej znan za izdelavo ohišja električnih kitar.
Velja za zelo dobro medovito rastlino, saj daje velike količine cvetnega prahu, propolisa in nektarja.
Razmnožuje se s semeni in vegetativno.
