Menu
V uvodu bomo spoznali dendrologijo kot vedo v znanosti in njen pomen za parkovno vrtnarstvo. Gre za znanstveno disciplino, ki se ukvarja s sistematiko (razvrščanjem) ter pravilnim poimenovanjem dreves in drugih skupin rastlin z namenom proučevanja in vpeljave v vsakdanjo vrtnarsko prakso. V poglavju bomo spoznali dejavnike okolja, ki vplivajo na rast in razvoj rastlin ter osnove latinskega izrazoslovja.
Dendrologija (grško: dendron = drevo in logia – veda, latinsko: arbor = drevo) je veda o olesenelih rastlinah. Ni popolnoma določena meja med taksonomijo in dendrologijo. Oseba, ki se ukvarja z dendrologijo je dendrolog oziroma gozdar. Dendrologija, kot veda proučuje drevesa z namenom osredotočenja na ekonomsko rabo lesa oziroma dreves ter njihovi identifikaciji in hortikulturnih lastnostih (lepoti oziroma okrasni vrednosti).
Dendrologija je opredeljena na listnata in iglasta drevesa oz. grme. Pretekla dogajanja v življenju teh rastlin preučuje dendrokronologija.
Taksonomija (grško táksis; nómos – zakon ali zakonitost; latinsko taxo) oziroma (v biologiji) starejše ime sistematika se nanaša na stopenjsko razvrstitev stvari oziroma na načela, ki podpirajo razvrstitev. Na podlagi kakšnega taksonomskega sistema lahko razvrstimo vse – organske objekte, neorganske objekte, kraje, dogodke in podobno.
Taksonomije ali taksonomske sheme so sestavljene iz taksonomskih enot (taksoni) ali vrst stvari, ki so pogosto urejene v hierarhični strukturi. Navadno so med seboj povezane v odnosih podrednosti in nadrednosti, ki jih imenujemo tudi odnosi starš-otrok. V tovrstnem odnosu ima stvar, ki je v podrednem položaju, po definiciji enake omejitve kot stvar v nadrednem položaju, poleg tega pa še eno ali več omejitev.
Pod njim so kraljestvo, deblo, poddeblo, razred, red, družina, rod, vrsta. Med temi razvrstitvami je velikokrat še več drugih stopenj (npr. podrazred, nadred, poddružina, podvrsta, varieteta, itd.).
Izvorno se je izraz taksonomija nanašal na klasifikacijo živih organizmov (znana kot alfa taksonomija), dandanes pa izraz zajema veliko bolj široko in splošno področje in se nanaša na klasifikacijo stvari, poleg tega pa tudi na načela, ki so osnova tovrstne klasifikacije.
Zelo pomembni podvrsti taksonomije v biologiji sta znanstvena razvrstitev in biološka sistematika.
Rastlinstvo predstavlja najvidnejši naravnogeografski element v pokrajini. Odvisno je od različnih dejavnikov. Imenujemo jih dejavniki okolja. Ločimo:
Pomen rastlinstva:
Rastlinstvo je vir hrane, ki jo človek in živali uporablja. Les, bombaž, lan, kavčuk se uporabljajo kot surovina za industrijo. V rastlinah poteka fotosinteza, pri kateri nastaja kisik. V sodobnem času je naravno okolje in rastlinstvo postalo pomemben rekreacijski prostor (tek, hoja, kolesarjenje).
Poznamo pet skupin rastlinstva:
Biologija rastline je veda, ki proučuje rastline, njihov izvor, način razraščanja in sorodstvenost. Dendrologija je veda o lesnatih rastlinah. Drevnina – skupni izraz za drevesa in grmovnice;
Drevo – ponazarja mogočnost in je center ozelenitve s katerim gradimo urbani ali zasebni prostor. Ima izrazit poganjek na vrhu katerega se krošnja razveji. Oblike krošenj so lahko različne (okrogla, ovalna, ploščata, stebrasta, povešava idr.);
DREVO ima deblo s krošnjo in raste vedno na vrhu. Oblika krošnje in drevesnega debla je pri posameznih drevesih zelo različna, kar jim daje poseben, njim lasten videz ali habitus.
Habitus (oblika razrasti rastline) je lahko pravilen ali nepravilen. Pravilni habitus je okrogel, jajčast, stožčast, stebrast. Nepravilni habitus ima rastlina, ko so njene veje različno dolge. Zelo značilni nepravilni habitus imajo vse prevešajoče in dežnikaste krošnje (Salix).
Drevo je center ozelenitve kateremu se vse ostalo podreja; deluje močno in odvrača poglede na šibkejše rastline; odlično deluje v ozadju šibkejših; ščiti prostor pred hrupom, onesnaženostjo, zastira mesta za katere želimo, da ostanejo skrita;
Višino dreves razvrstimo takole:
> visoka > 18 m
srednje visoka 10 – 18 m
nizka 5 – 10 m
pritlikava << 5 m
GRM ali GRMOVNICA – je olesenel sedeč sistem poganjkov z vejami, ki izraščajo iz koreninskega vratu; Pri grmovnici glavni poganjek kmalu zaostane v rasti in se razvijejo stranske veje.
GRMOVNICE imajo sredinsko vlogo med drevjem in zelnatimi okrasnimi rastlinami, zaradi pestrosti izbora so vsestransko uporabne in priljubljene, stojijo lahko samostojno ali se združujejo v skupine, so dovolj prilagodljive, da se združijo z zelnatimi okrasnimi rastlinami, z različnimi kombinacijami zimzelenih, cvetočih, listnatih grmovnic ustvarjamo raznolike podobe zelenih motivov, ki se spreminjajo skozi celo leto. Lahko so cvetoče ali zimzelene. Grmovnice razdelimo v skupine po razrasti:
POLGRM je prehodna oblika med grmom in trajnico. Spodnji del stebla je olesenel, zgornji je zelnat, ki na koncu rastne dobe odmre, se posuši ali odmrzne ( Rosa, Perovskia).
VZPENJAVKA je grm katerega veje in vejice se vzpenjajo po opori, tako da se naslanja, oprijema, pleza ali ovija. Pravimo, da gre za grmovnice, ki niso samonosne.
Ločimo:
Velikost vzpenjavk:
Po velikosti razdelimo vzpenjavke v tri večje skupine:
Habitat – življenjski prostor določene vrste, vključno s fizikalnimi in biotskimi dejavniki
Habitus – poznavanje oblik razrasti drevja, grmovnic, vzpenjavk.
Korenine – koreninski splet (globok, srednje globok, plitev); rizomi (korenike ali podzemna stebla), koreninski poganjki. Korenine so najbolj spodnji del in dajejo rastlini oporo v tleh in dovajajo hrano. Rastlino stabilizirajo v tleh. Rastejo le na konceh (korenine lasnice). Nekateri iglavci imajo korenine plitvo (Picea), drugi pa globoko (Abies, Pinus).
Koreninski vrat – je spoj ali povezava med koreninami in deblom. Navadno gleda ven iz zemlje. Pri nekaterih drevesnih vrstah je dobro viden, pri drugih slabše.
Veje – lahko rastejo po deblu raztreseno ali premenjalno, lahko si stoje nasproti ali pa so vretenaste. Veje so lahko pokončne, povešene, viseče ali vodoravne. Sestavljajo krošnjo, ki nosi liste in cvetove.
List – trajnost lista kjer ločimo: listopadne rastline (praviloma jeseni listi odpadejo), zimzelene, prezimno zelene (ostanejo zeleni na drevnini do naslednje pomladi, ko se pojavijo novi listi), vedno zeleni, ko se pojavijo novi listi, ne odpadejo, ostanejo na rastlini več let, pogojno vedno zeleni, listi odpadejo samo takrat, ko je zares mraz ali mrazne suše; teksturna gostota določa senčnost krošnje oziroma razporeditev listov. Jesenska barvitost, ki je lahko zelo izrazita, izrazita, neizrazita, zaznavna, listi se ne obarvajo. Iglavci imajo liste preobražene v iglice z namenom večje obstojnosti v hladnejših pogojih življenja.
Cvet – zasnova cvetov: enodomna, enospolna, dvodomna, dvospolna; cvetni brsti so oblikovani jeseni (po celi dolžini poganjka, na konici poganjka, na kratkih poganjkih iz dve ali večletnega lesa, cvetovi poganjajo iz večletnega lesa); cvet in plod se razvijejo v eni rastni dobi (na enoletnih poganjkih); čas in trajanje cvetenja variira zaradi razlik med podnebnimi območji, razlik reliefa in okoljskih dejavnikov. Proti poletju se te razlike manjšajo, proti jeseni zacvetijo rastline po celi državi sočasno; cvetenje (gosto, redko, posamično) in cvet ali socvetje (drobno, zelo majhno, majhno, srednje, veliko, zelo veliko); barva cveta.
Plod – nastavek plodov ali soplodij (gosto, redko, posamično), velikost in barva plodov, čas, ko so plodovi na rastlini. Plodove iglavcev imenujemo storži. Ti so olesenela ali omesenela in povečana socvetja oprašenih ženskih cvetov. V njih so semena bodisi olesenela ali usnjata, nastala iz semenskih zasnov, na katerih spodnjem delu so kožnate krovne luske (brakteje). Te sestavljajo značilnosti posamezne vrste. Večina storžev se ob dozorelosti odpre in tako izpade seme (Picea, Larix). Le nekateri storži v celoti razpadejo, tako da ostane na poganjku samo os storža (Abies, Cedrus). Prazni storži lahko kmalu odpadejo (Picea), lahko pa ostanejo še mnogo let na drevesu (Pinus). Semena imajo ponekod krilca, da jih lažje odnaša veter. Nekateri iglavci nimajo pravih storžev, pač pa jagodaste tvorbe (Taxus).
Fiziološke lastnosti – tolerantnost ali intolerantnost.
Uporaba – funkcija v nasadu, v prostor se vključuje posamezno ali skupinah, oblikovni element, namenskost, favnistični pomen.
Pogoji rasti – talne razmere, podnebne razmere (temperatura, zračna in talna vlaga).
Poreklo rastline (provenienca ali izvor) – od kod prihaja, oziroma kje je njena domovina.
Dormanca ali mirovanje – je stanje zmanjšane presnovne aktivnosti, ki rastlini omogoča preživetje v neugodnih rastnih razmerah. Do stanja dormance pride zaradi delovanja nizkih temperatur in kratkih dni (glede na dolžino trajanja osvetlitve sonca).
Fotoperiodizem – skrajšan dan pri večini drevnine vzbudi prehod v obdobje mirovanja. To pomeni, da se tujerodna drevnina, ki jo uporabljamo v zasaditvah olista kasneje in nekoliko prej izgubi liste.
Termoperiodizem – nižje nočne temperature so odločilne za tiste rastline, za katere skrajšan dan ne vpliva na priprave za mirovanje. Nočne temperature pod 10 °C, ki se pojavljajo v srednji Sloveniji že v septembru, pospešujejo prehod v obdobje mirovanja, predvsem pri rastlinah iz južnejših širin zmerno toplega pasu (Aesculus, Fraxinus, Malus, Prunus avium, Syringa). Pri rastiščih izven naravnih tal, je termoperiodizem še nekoliko bolj izrazit. V pozitivno (bližina betonskih stavb in s tem prekomerno segrevanje) ali negativno stran (krajše in zgodnejše dozorevanje lesa pri rastlinah).
V poglavju bomo spoznali pomen latinskega izrazoslovja v poimenovanju rastlin. Opredelili bomo izraze, ki ponazarjajo posamezne lastnosti rastlin ter spoznali splošne lastnosti lesnate drevnine (skupine okrasnih rastlin, načini razraščanja, višina razrasti ipd). Spoznali bomo sistematiko ali razvrščanje rastlin v enoten sistem in se naučili uporabe rastlinskega ključa za določanje rastlinskih vrst. To je namreč osnova za prepoznavanje rastlin in njihovo uporabo v vsakdanji praksi.
Parkovne lesnate rastline (drevesa, grmovnice, vzpenjavke) so pri nas samonikle ali pa prinešene iz različnih področij. Zanima nas predvsem njihova okrasna vrednost, koristnost oziroma uporabnost in tehnika pridelovanja. Predstavljajo gradivo, s katerim človek ureja krajino, park, vrt in so tako nenadomestljiv element povezovanja stavb z okoljem. Njihovo vključevanje pomeni vedo, ki ni lastna samo enemu narodu, temveč narodom vsega sveta, zato mora biti poimenovanje rastlin razumljivo vsem. Enotno poimenovanje je že v 17. stoletju uvedel Carl Linné, švedski botanik. Ta je zapisoval imena rastlin v latinščini in grščini in tako uvedel dvojno poimenovanje ali binarno nomenklaturo. Tako ima vsaka rastlina dve ime, kot človek, priimek in ime. V parkovnem vrtnarstvu govorimo tudi o sortah, kar predstavljajo najmanjšo taksonomsko enoto v razvoju rastlin. Sorta navadno ponazori specifično obliko razrasti, način razraščanja, pisanolistnost, prevešavost ipd.).
Latinščina je mrtev jezik in je zelo natančen v izražanju. Slovnica latinskega jezika je jasna in ima svoje posebnosti. Imena rastlin so poimenovanja dobila iz latinskega in grškega jezika. Zato jih enostavno imenujemo botanična imena.
Po mednarodnem dogovoru v hortikulturi pišemo rod z veliko začetnico, vrsto z malo, sorto (varieteto) znova z veliko začetnico in v enojnem narekovaju. Navadno v tekstih najdemo zapis botaničnega imena rastlin napisano ležeče: Fagus sylvatica ‘Purpurea’.
Včasih obstaja pri kakšni vrsti še podvrsta (subspecies), sorta ali različek (varieteta), oblika (forma) in vzgojena sorta (kultivar). Včasih označujemo posebnosti s kraticami npr var. (varietas), cv. (kultivar), subsp. (subspecies), f. (forma).
Primer: Taxus baccata ‘Fastigiata’ – vzgojena sorta stebraste tise; vzgojeno sorto pišemo z veliko začetnico v enojnem narekovaju. Če pa je sorta znana v naravi, pa jo označujemo s kratico var. (varieteta) oziroma f. (forma) in pišemo z malo začetnico, poševno in brez narekovajev.
Rastline imajo v vsakem jeziku, tudi v slovenščini, svoja domača imena, ki pa se lahko tudi razlikujejo glede na regijo.
a) bela:
ALBUS – bel (Abies alba – navadna bela jelka ali hoja)
ALBIDUS – belkast (Cistus albidus)
ARGENTEUS – srebrnkast (Picea argentea)
CANDIDUS – snežno bel (Berberis candida)
VIRIDIS – zelen (Fragaria viridis)
CINEREUS – siv
b) rumena:
AUREUS – zlat (Ribes aurea)
VITELLINUS – rjavo rumen
c) rdeča:
ATROPURPUREA/ATROPURPUREUS – pisano rdeč (Acer palmatum ‘Atropurpureum’)
CARNEUS – mesno rdeča, trd les (Erica carnea)
PURPUREUS – rdeč
ROSEUS – roza (Hibiscus, Rosa sinensis)
RUBRA – rdeč (Acer rubra)
SANGUINEUS – rdeč kot kri, krvav (Ribes sanguineum)
d) črna in drugo:
NIGER – črn (Pinus nigra)
SEMPERVIRENS – vedno zelen (Juniperus sempervirens)
SEMPERFLORENS – vedno cvetoč (Begonia semperflorens)
SEMPERAUREA – vedno zlat
TRICOLOR – trobarvna (Fagus sylvatica ‘Tricolor’)
VARIEGATUM – pisanolistna, pestra (Thujopsis dolabrata ‘Variegata’)
VERRUCOSUS – bradavičast
PENDULA – povešajoč, prevešajoč (Betula pendula)
HORIZONTALIS – vodoraven (Cotoneaster horizontalis)
FASTIGIATUS – pokončen, stebrast (Fagus sylvatica ‘Fastigiata’)
ARBORESCENS – drevesast, lesnat (Hydrangea arborescens)
PIRAMIDALIS – piramidalen (Cupressus sempervirens ‘Piramidalis’)
PUBESCENS – puhast (Quercus pubescens)
PUMILO – pritlikav, nizek (Pinus pumilo)
REPENS – plazeč, plezajoč (Taxus repens)
GLOBOSUS – okrogel (Acer platanoides ‘Globosum’)
GLAUCA – modro – siva, modrikasta (Picea glauca ‘Conica’)
NANA – nizek, počasna rast (Picea omorika ‘Nana’)
FLORIBUNDUS – bogatocveten (Pieris floribunda)
MULTIFLORUS – večcveten (Rosa multiflora)
POLYANTHUS – mnogocveten
GRANDIFLORUS – velikocveten (Magnolia grandiflora)
FOLIUS – list
GRANDIFOLIUS – velikolisten (Fagus grandifolia)
FRAXINIFOLIA – jesenolisten (Pterocarya fraxinifolia)
CARPINIFOLIA – gaberolisten (Ostrya carpinifolia)
PARVIFOLIUS – drobnolisten (Rubus parvifolius)
MAKROFOLIUS – velikolisten (Magnolia macrophyla)
MACROCARPUS – velikoploden (Cupressus macrocarpa)
CONIFER – kar nosi storže (iglavec)
RACEMOSUS – grozdast plod (Sambucus racemosus)
CAMPESTRE – poljski (Acer campestre)
VULGARE – navaden, divji (Syringa vulgaris)
ATLANTICA – atlantski (Cedrus atlantica)
ALPINUS – alpski (Ribes alpinum)
MONTANA/MONTANUS – gorski (Ulmus montana)
PALUSTRIS – močvirski (Caltha palustris)
OFFICINALIS – zdravilen (Rosmarinus officinalis)
CHINENSIS – kitajski (Juniperus chinensis)
PERSICA – perzijski (Parrotia persica)
OCCIDENTALIS – zahodnjaški (Platanus orientalis)
ORIENTALIS/ORIENTALE – vzhodnjaški (Platanus orientalis)
HORTENSIS – vrtni (Satureja hortensis)
SYLVATICA – gozdni (Fagus sylvatica)
ODORATA – dišeč (Rosa odorata)
MAYOR – velik (Vinca mayor)
MEDIA – srednji (Taxus x media)
MINOR – majhen (Vinca minor)
V poglavju smo spoznali osnove latinskega izrazoslovja in poimenovanja okrasnih rastlin. Spoznali smo načine razraščanja okrasnih rastlin ter osvojili osnovne dele rastlin in njihov pomen pri zgradbi rastline. Opredelili smo pomen binarne nomenklature pri vsakdanjem vrtnarskem delu.
V poglavju bomo spoznali dejavnike okolja, ki vplivajo na rast in razvoj rastlin ter gojitvene zahteve okrasnih rastlin. Spoznali bomo načine razmnoževanja iglavcev in listavcev. Pregledali bomo sistem razvrstitve iglavcev in listavcev v sistem in videli sorodstvenost med njimi.
Dejavniki okolja, ki vplivajo na rast in razvoj rastlin so:
VODA: poznamo sušno-ljubne rastline ali kserofite, ki se znajo prilagoditi na sušne rastne razmere (kakteje, kaktusi) , ter vlagoljubne rastline ali higrofite, ki potrebujejo pravo ali srednjo vlago (Salix – vrba, Populus – topol), mezofiti.
SVETLOBA: pomembno vpliva na rast rastlin in fotosintezo. Je glavni generator razvoja rastlin. Rastline, ki ljubijo veliko svetlobe imenujemo heliofiti.
TEMPERATURA: ločimo toploljubne (Juglans, Prunus, Gymnocladus dioicus, Magnolia) in hladnoljubne (Picea, Larix, Abies) rastline;
PRST: rastlina črpa hranila iz tal, le-ta pa ji nudijo tudi oporo;
RELIEF: z nadmorsko višino se spreminja podnebje, zato se spreminja tudi rastlinstvo in nastanejo višinski rastlinski klimatski pasovi;
DEBELINA PRSTI: na pobočjih je tanjša prst;
ČLOVEK: sprememba naravnega rastlinstva (človek ga krči in preoblikuje);
Sliki 7 in 8: Gymnocladus dioicus – rogovilar (vir: Ribič, P., 2023)
Je zelo pomemben podatek pri uporabi drevnine v zasaditvah. Primerna izbira rastlin omogoča ekonomično vzdrževanje v primerjavi z zasaditvijo, ki zanemarja ta vidik. Zato je potrebno poznati rastne dejavnike ter okrasno vrednost posamezne rastline.
Glede gojitvene zahtevnosti razlikujemo:
Nezahtevne vrste – primerne za sajenje v javne nasade. To so vrste in sorte, ki dobro rastejo na večini rastišč. Pogosto se pojavljajo v mestnem okolju, pri njih ni treba upoštevati dejavnikov rastišča. Za vzdrževanje zahtevajo malo dela in sredstev, če so zasajene tako, da so poleg oblikovnih upoštevani tudi ekološki in ekonomski vidiki.
Malo zahtevne prilagodljive vrste – primerne za sajenje vrtov, v javnih nasadih pa le kot spremljajoče vrste in sorte. Za vzdrževanje je potrebno več dela in sredstev, v prostor pa prinašajo več barvitosti, raznovrstne habituse, strukture in teksture.
Vrste in sorte za ljubitelje – to so zahtevne vrste in sorte glede rastišča. V javne nasade jih sadimo le izjemoma (npr. ob spomenike). Vzdrževanje teh je zahtevno in drago.
Vrste in sorte za zbiratelje – med temi so redke vrste in sorte ter novitete, ki so za javne nasade predrage. Pri vzdrževanju upoštevamo posebne zahteve kot varovanje pred mrazom, padavinami. Potrebujejo veliko dela in sredstev za dobro rast.
Nekateri pojmi, ki se pojavljajo v parkovnem vrtnarstvu
Endemit – rastlina, ki raste le na omejenem območju.
Avtohtona drevesna vrsta – domorodna, domača, prvotna drevesna vrsta.
Naturaliziran – popolnoma prilagojena rastlinska vrsta, ki v osnovi prihaja iz drugih krajev v naš klimatski pas.
Alpinetum – predvsem za študijske namene ali okras urejen nasad alpskih rastlin.
Narodni park – večje, naravno, zaokroženo, pretežno prvobitno območje z ekosistemi in naravnimi znamenitostmi velikega ali izjemnega pomena za RS, namenjeno predvsem ohranitvi in proučevanju naravnih ekosistemov ter rekreaciji (npr. Triglavski narodni park).
Krajinski park – območje kultivirane narave, ki združuje različno krajino s sestavinami naravne in kulturne dediščine (npr. Robanov kot, Sečoveljske soline, Kozjanski park).
Spomenik oblikovane narave – manjše območje vrtnega ali parkovnega oblikovanja z botaničnim, estetskim ali kulturnim pomenom (npr. Alpinum Julijana v Trenti, Arboretum Volčji Potok).
Hortikultura – dejavnost, ki se iz kulturnih nagibov ukvarja z urejanjem bivalnega prostora.
Bazofilen/-ina – bazofilna rastlina – rastlina ki ji godi bazična podlaga; tla na karbonatni bazični podlagi.
Binarna nomenklatura – dvojno poimenovanje rastlin in živali z namenom poenotenja in razumljivega poimenovanja vsega živega na svetu.
Fenologija – znanost, ki se ukvarja s pojavi periodičnosti v živem svetu (listanje, cvetenje)
Monokultura – nasad ene same drevesne (oziroma druge) vrste.
Sliki 10 in 11: Prava rastlina na pravo mesto. Povsem neprimerno rastišče za pajesen (Ailanthus altissima) in premalo prostora za rast korenin pri javorju (Vir: Ribič, P., 2021)
Vse rastline v sistemu so razvrščene v debla, razrede, redove, družine, rodove, vrste in podvrste.
Ves rastlinski sistem razdelimo na dve skupini:
Za vrtnarje so pomembne semenke, ki so lahko golosemenke ali kritosemenke. Golosemenke so najstarejše semenke, največje in najmogočnejše lesnate rastline. Med njimi so tudi primerki , ki so stari preko 4000 let. Večino vrst lesnatih rastlin srečamo med kritosemenkami, zlasti med dvokaličnicami. Med enokaličnicami so lesnate rastline le v družini palm (fam. Palmae) in v družini lilijevk (fam. Liliaceae), rod Ruscus.
Število semenk je ocenjeno na 300.000 do 400.000 vrst. So najvišje razvita rastlinska skupina. Imajo cvetove, plodove in semena, katerih zarodek je rezultat združitve ženske in moške spolne gamete (spolnega razmnoževanja).
Semenke delimo na:
Sliki 12 in 13: Sequoia sempervirens (vir: Ribič, P., 2023)
Iglavce prepoznamo po iglicah (preoblikovali listi), ki imajo isto vlogo kot listi pri listavcih. Listi so lahko tanke, debele, usnjate, toge iglice ali luske. Po barvi so lahko. Svetlo zeleni, modro zeleni, temno zeleni, črno zeleni, belo pisani, rumeno ali zlato rumeni, rjavi, oranžni ali bakreni.
Rastejo vse od morske gladine (bori) pa do gozdne meje visoko v gorah (macesen, ruševje). Listi lahko odpadejo ali so vedno zeleni. V glavnem so zimzeleni, le nekateri pozimi odvržejo iglice (npr. macesen, močvirska cipresa, metasekvoja).
Cvetovi iglavcev so vedno enospolni in enodomni ali dvodomni. Cvetove nosijo iglavci navadno le na zgornjih vejah starejših rastlin. Ko pelod dozori se prašnice odprejo in veter ga zanese daleč proč (vetrocvetke).
Plodove iglavcev navadno imenujemo storže: Ti so olesenela ali omesenela in povečana socvetja oprašenih ženskih cvetov. V njih so semena, bodisi olesenela ali usnjata, nastala iz semenskih zasnov, na katerih so kožnate krovne luske. Te sestavljajo značilnosti posamezne vrste. Večina storžev se ob dozorelosti odpre (Picea) in tako lahko izpade seme. Le nekateri storži v celoti razpadejo in na poganjku ostane samo os storža. (Abies, Cedrus). Prazni storži lahko ostanejo še mnogo let na drevesu (pri številnih vrstah Pinus)
Nekateri iglavci nimajo pravih storžev, pač pa jagodaste storže kot so primeri brinovih jagod, kjer so plodne luske omesenele – storž se vedno razvije iz socvetja.
Pri nekaterih iglavcih (Taxus, Torreya), pa plodovi ne morejo biti storž, ker so se razvili iz enega samega cveta. Tu je seme obdano z mesnatim ovojem.
Iglavce razmnožujemo na tri načine:
Govorimo o semenskem ali generativnem in ne-semenskem ali vegetativnem razmnoževanju. Sejanci rastejo hitreje kot vegetativno razmnožene rastline. Razmnoževanje s semeni je možno samo pri naravnih vrstah.
S potaknjenci razmnožujemo redke vrste od katerih ne dobimo semen ali je kalitev neuspešna. Razmnoževanje s potaknjenci pride v poštev, če sejančki ne obdržijo lastnosti vrste in so gensko preveč raznoliki.
Cepljenje je pogosto pri razmnoževanju sort, ki imajo značilnosti počasne rasti, barvitost iglic in podobno. Določene okrasne rastline lahko razmnožimo le s cepljenjem (Cedrus atlantica ‘Glauca Pendula’, idr.).
Kritosemenke delimo v:
Enokaličnice so rastline z enim kličnim listom, večinoma so zelnate rastline, s šopastimi koreninami, sedečimi listi in tri-števnimi cvetovi.
Dvokaličnice so rastline z dvema kličnima listoma, v steblu imajo kambij, zato lahko olesenijo, listi so navadno pecljati, različnih oblik, cvetovi dvo-, štiri ali pet števni.
Glede uporabe razlikujemo zelnate in lesnate rastline (drevnina). Listopadnemu drevju lahko v jeseni odpade listje, govorimo o listavcih, ki prevladujejo v okolju. Poznamo pa tudi zimzelene ali vedno zelene listavce, ki jih je zelo malo.
Glede uporabe so lesnati listavci razdeljeni v naslednje skupine:
Značilnosti listopadnega drevja
Razmnoževanje listopadnega drevja
V poglavju smo spoznali zakaj je pomembno dvojno poimenovanje in kaj pomenijo posamezni latinski izrazi v imenih rastlin. Ugotovili smo pomen drevnine v krajinski rabi in spoznali sistematiko okrasnih rastlin v rastlinskem sistemu. Naučili smo se razlikovati iglavce in listavce ter opredeliti in opisati pomen glavnih rastlinskih delov (korenine, steblo, krošnja, list, cvet in plod). Naučili smo se načine razmnoževanja, ki so pri okrasnih rastlinah najpogostejši. Spoznali smo razlike med golo in krito semenkami in se naučili poiskati glavne značilnosti posamezne skupine.
V poglavju se bomo seznanili o pomenu okrasnih rastlin v vsakdanji vrtnarski rabi in njihovi raznovrstnosti. Ločili bomo rastline med seboj in jih razvrščali po namenu uporabe (soliter, prekrivanje tal, drevored, grobovi in pokopališča). Spoznali bomo pomen okrasne vrednosti rastlin.
V zgodnjih obdobjih je bil poudarjen predvsem uporabni pomen. Drevnina je bila cenjena predvsem zaradi plodov ter nepogrešljivo zaradi sence, ki so jo ustvarjale velike krošnje dreves. V 18. stoletju je drevnina dobila povsem drugačno vlogo v zunanjem prostoru. Drevje, ki je bilo posajeno kot soliter (posamično) ali pa v skupinah je postalo bolj izrazit oblikovni element.
Drevnina je postala cenjena zaradi:
Danes drevnina pomeni najbolj nepogrešljivo in izstopajočo prvino v krajini, ki ima:
Življenjske skupnosti drevnine (fitocenoze): Rastlinska skupnost pomeni združbo rastlin s podobnimi ekološkimi lastnostmi in zahtevami, katere združujemo po klimi, tleh, nekem območju ipd.
V našem okolju spoznavamo najugodnejša najdišča, kjer je drevnina enakega ali podobnega porekla npr.:
Za uporabo rastlin v prostoru je odločilno poznavanje zahtevnosti rastlin na tla in nadzemne dejavnike rastišča:
Okrasne rastline prinašamo iz različnih okolij z namenom okrasa, njihove okrasne vrednosti. Kot smo že spoznali skozi rastlinski sistem imamo različna drevesa/grme/vzpenjavke … in različno okrasno vrednost za različen namen. Pod okrasno vrednost štejemo: pisanolistnost, razrezanolistnost, stebrasto, povešavo, poleglo razrast, velikost oblika in barva listov, cvetovi in plodovi, tekstura lubja ipd.
Glede na okrasno vrednost, rastline kombiniramo v različne zasaditve, glede na namen in potrebe, ki se pojavijo (vrt, javni prostor, park, tovarniški, pokopališče, krožišče, predvhod, terasa, počivališče, pergola, strehe in stene idr.). Zaradi stroškov, povezanih s postavitvijo zasaditve, izgledom in potrebami prostora, vedno izbiramo primerne rastline, glede na višino in širino razrasti, smetenje in druge lastnosti, ki jih vsaka rastlina ima. Okrasne zasaditve vedno kombiniramo v skupinske zasaditve, saj z večplastno zasaditvijo dosežemo dobro prekrivnost in s tem obrambo pred nezaželenimi pogledi.
V podpoglavju bomo spoznali kaj je tujerodna drevnina in kakšen je njen pomen v vrtnarskih zasaditvah. Spoznali bomo pomen temperaturnih pasov in stopenj aklimatizacije okrasne drevnine. Spoznali bomo vzroke za zimsko propadanje rastlin.
Ker drevnina pogosto prihaja iz toplejših krajev, navadno potrebuje nekaj časa za prilagoditev ali aklimatizacijo. Ko se temperature ob koncu poletja začnejo spuščati, začne drevnina prve priprave na mirovanje. Takrat začenjajo nastajati zimski brsti, ki do dokončno razviti, ko listje porjavi in odpade.
Zimsko mirovanje
V zimskem mirovanju so protoplazma, celica in tkivo pripravljeni, da prenesejo trajni mraz: -15°C, – 20°C in več. Temperaturno območje, ki ga rastlina prenese brez poškodb, je od vrste do vrste različno.
Za naše podnebne razmere je značilno, da velikokrat že proti koncu januarja lahko nastopi dnevni maksimum nad 10°C, lahko pa so v januarju za tem tudi najnižje zimske temperature. Zato se rastline iz takih območij, v katerih je to pogost pojav, običajno ne odzivajo na krajše obdobje višjih temperatur.
Hitro pa se odzivajo rastline, katerih zimsko mirovanje ni trdno, to so rastline iz nižjih geografskih širin, na primer: Magnolia, Paeonia suffruticosa, Rosa sp.
Veliko drevnine mora biti določeno dobo pri nižji temperaturi, da lahko preide iz pravega počitka v mirovanje in prebujanje, to so: Acer, Forsythia, Chaenomeles, Pinus, Prunus idr.
Izbira drevnine glede na prezimno trdnost
Pasovi prezimne trdnosti omogočajo enostavno in hitro presojo, ali je drevnina, ki nima areala na bodočem rastišču, zanj primerna in kakšna je verjetnost za življenjsko dobo.
V svetu uspešno uporabljajo pasove prezimne trdnosti drevnine, ki se uvaja od drugod. V Evropi manj, ker je vreme veliko bolj spremenljivo in nepredvidljivo zaradi Alp in bližine Atlantskega oceana.
Pasovi prezimne trdnosti
Za evropski prostor so izdelani zemljevidi pasov prezimne trdnosti drevnine in trajnic. Zemljevidi prikazujejo območja, na katerih se lahko pričakuje odpornost posamezne drevnine proti nizki temperaturi. Ti podatki so dodaten pripomoček pri izbiri rastline.
Dobro dozorel les pri drevnini je veliko trdnejši kot nedozorel v primeru nizkih temperatur. Rastline iz hladnejših pasov v toplejših ne zmrznejo, kar pa ne pomeni, da bodo dobro rasle.
Preglednica 2: Razpredelnica po Heinze in Schreiber, 1984
| PAS | Najnižje povprečne zimske temperature v stopinjah | Območja, ki so v pasu; (kraji v Sloveniji so razvrščeni na osnovi subjektivne ocene) | Indikatorske vrste, ki v pasu dosegajo skrajne meje kulturnega areala |
|---|---|---|---|
|
5a |
-28,9 do -26,1 |
Belorusija, baltske države. |
Acer campestre Cornus mas |
|
5b |
-26,0 do -23,4 |
severovzhodna Poljska, severna Ukrajina, južna Finska, osrednja Švedska, doline v osrednjih Alpah in visoke planote: Bloška planota, Pokljuka. |
Acer campestre Cornus mas Taxus sp. |
|
6a |
-23,3 do -20,6 |
Vzhodna Poljska, jugovzhodna Švedska, obronki Julijskih Alp in Karavank. |
Buxus sempervirens Hedera helix Quercus petraea |
|
6b |
-20,5 do -17,8 |
Osrednja Poljska, vzhodna Madžarska, Češka, južna Švedska. |
Buxus sempervirens Hedera helix, Quercus petraea |
|
7a |
-17,7 do -15,0 |
vzhodna Nemčija, zahodna Poljska |
Cedrus atlantica Ilex aquifolium Prunus laurocerasus |
|
7b |
-14,9 do -12,3 |
Osrednja Nemčija, južna obala Švedske, vzh. Nizozemska, vzhodna Danska |
Cedrus atlantica Ilex aquifolium Prunus laurocerasus |
|
8a |
-12,2 do -9,5 |
osrednja Nizozemska in Belgija, severna in osrednja Francija, severna Anglija. |
Araucaria araucana Cupressus sempervirens Magnolia grandiflora Pinus pinaster Quercus ilex |
|
8b |
-9,4 do -6,7 |
Nizozemska obala, zahodna Francija, osrednja Anglija, severna Italija. |
Araucaria araucana Cupressus sempervirens Magnolia grandiflora Pinus pinaster Quercus ilex |
|
9 |
-6,6 do -1,2 |
južna Francija, osrednja Italija, osrednja Španija. |
Chamaerops humilis Laurus nobilis Olea europaea Pinus pinea Viburnum tinus |
Namen poznavanja pasov prezimne trdnosti je, da si zmanjšamo verjetnost napačne izbire rastlin v zasaditvah. Velja predvsem za rastline toplejših območij.
Splošne ugotovitve o lesnatih rastlinah:
Kako preprečimo ali zmanjšamo pozebe?
Fiziološka suša vedno zelenih rastlin
Fiziološka suša je pojav, ki se pogosto pojavi proti koncu zime, ko postane sonce močnejše. Pogoj za nastop fiziološke suše je nizka temperatura, zmrznjena tla in nizka zračna vlaga. Ob sončnih dnevih se izhlapevanje še dodatno močno poveča zaradi sončnega ogrevanja listov. Še posebno je suša izrazita v vertikalnih ozelenitvah, zelenih strehah, posodah in koritih, kjer je rastni sloj tanek.
Mnoge drevnine iz vlažnega podnebja, ki imajo praviloma večje vedno zelene liste, ne morejo nadomestiti izgubljene vlage iz zmrznjenih tal, zato jih suša bolj ali manj poškoduje.
Rastline z igličastimi listi kot so: Pinus mugo, Pinus cembra, Picea abies, Picea pungens so bolje prilagojene, ker prihajajo iz rastišč kjer je mrazna suša normalen pojav.
Odziv rastlin na fiziološko sušo
Poškodbe so porjaveli listi in poganjki, poškodovan je prirastek enega ali več let, odvisno od mraza. Rastlinski deli se dejansko posušijo zaradi fiziološke suše. Zaščita rastlin pred fiziološko sušo izgleda tako, da izberemo zaščitena rastišča pred soncem in vetrom. Najobčutljivejše rastline zavarujemo s senčili, dobro se obnese tudi škropljenje z antitranspiranti ter skrbimo za vlažnost rastišča tudi v zimskem času.
Stopnje občutljivosti rastlin na fiziološko sušo
Zelo občutljive, ki preživijo samo v krajih z milimi in vlažnimi zimami. Uporabne so samo v Primorju, deloma na Goriškem. V notranjosti preživijo samo s primerno zimsko zaščito v zavetnih legah, to so: Viburnum davidii, Ficus carica, Photinia, Perovskia idr.
Občutljive potrebujejo veliko zračne vlage. Pod snegom dobro prenašajo nižje temperature. Pogosto pozebejo zaradi poznega mraza, v suhih zimah trpijo za sušo, kadar so tla zmrznjena. To so vrste, ki rastejo v senci, ob vodah in v višjih legah, kjer zaradi inverzije ni tako mrzlo in suho: Daphne sp., Hedera helix, Ilex aquifolium, Pieris japonica, Lavandula sp. idr. Sadijo se v zavetne lege, kjer veter ne piha. Najobčutljivejši je rod Ruscus hypoglosssum, ki potrebuje svetlo celodnevno senco. Za večino teh rastlin se najde rastišče v krajih s celinskim podnebjem.
Ne zelo občutljive splošno razširjene rastline v srednji Evropi, tujerodne rastline so naturalizirane ali na stopnji kulturne aklimatizacije: Cytisus scoparius, Mahonia aquifolium, odporne sorte Prunus laurocerasus, Viburnum sp. in številni iglavci: Chamaecparis sp., Juniperus sp., Thuja sp.
Rastline trpijo za fiziološko sušo ali jih poškoduje mraz samo v skrajnih letih.
Neobčutljive to so drevnine, ki prenašajo velike temperaturne razlike, tudi nizke zimske temperature in suh zrak. Pokritost s snegom slabo prenašajo, izjema je Pinus mugo. Te rastline dobro rastejo v obremenjenem mestnem okolju. Od vedno zelenih so to večinoma iglavci z igličastimi listi iz podobnih naravnih rastišč.
Povsem neobčutljive rastline rastejo na soncu in vetru izpostavljenih rastiščih, to so: Juniperus communis, Juniperus sabina in številne druge.
V poglavju smo spoznali kaj pomeni izraz tujerodna drevnina in kako poteka njihova aklimatizacija v prostoru. Spoznali smo vzroke za zimsko propadanje rastlin.
V poglavju bomo spoznali pomen vzdrževanja in rezi lesnate drevnine. Sprehodili se bomo skozi posamezne skupine rastlin in opredelili posege, ki so potrebno za to, da bo drevnina v zrelih letih lepo raščena in v dobri zdravstveni kondiciji.
Iglavce ne obrezujemo tako temeljito kot listavce, saj imajo bistveno slabšo obnovitveno sposobnost; izjema so nekateri rodovi kot so tise (Taxus) in kleki (Thuja). Navadno ne odstranjujemo več kot tretjino celotne krošnje. Na vejah vedno pustimo del, ki je živ in ima iglice, saj se na tem mestu razvijajo nadomestni poganjki.
Na splošno iglavcev ne obrezujemo v živo do golih vej (razen tise), saj bo ostal prazen prostor. Odstranjevanje zelenih delov upočasni rast in oslabi rastlino. Daljše in izstopajoče veje odrežemo tik nad mestom, kjer se združijo s krajšo vejo. Vrha navadno ne režemo. Obrezujemo jih po malem, sproti, vsako leto.
Pri boru se poslužujemo tehnike vršičkanja. Spomladi, ko poganjek začne rasti, so iglice še nerazvite. 2/3 poganjka lahko odščipnemo s prsti in ga na ta način zadržujemo v rasti. Z vršičkanjem spodbudimo rast stranskih popkov (poganjkov) in s tem večjo razvejanost. Vršičkanje lahko opravimo dvakrat letno in to med spomladansko in poletno rastjo.
Sliki 22 in 23: Živa meja iz tise (Taxus), ki velja za najboljši (šolski) primer obraščanja iz starega lesa (Vir: Ribič, P., 2021)
Obrezovanje grmovnic
Za pravilno rez grmovnic moramo temeljito poznati njene okrasne značilnosti kot so oblika rasti, čas cvetenja in način cvetenja. So rastline z relativno kratko življenjsko dobo, še krajši je čas, v katerem je na višku njihova okrasna funkcija. Zato večinoma ni priporočljivo, da bi vztrajali pri obrezovanju starih in oslabelih rastlin.
Zelo močno režemo grme, ki jih gojimo zaradi okrasnih poganjkov. Vsem oblikam razrasti pa je potrebno sproti izrezovati odmrle in bolne poganjke, da naredimo prostor novim. Obrezovanje spodbuja rast. Če na primer odrežemo enoletni poganjek, bo na obrezanem mestu pognalo več novih. To je idealno v primeru, če obnavljamo starejši grm ali pri oblikovanju mladega grma. Če pa preveč obrežemo odrasel cvetoč grm, bo ta začel hitreje rasti in posledično bo manj cvetenja.
Nekatere grmovnice ne potrebujejo skoraj nobene rezi, saj šele z leti razvijejo lepo obliko. Npr.: Viburnum, Rhododendron, Hamamelis, Magnolia. Pri takih grmovnicah v glavnem odstranjujemo le poškodovane, bolne, pozeble in suhe veje. Obolelim vejam odrežemo še del zdravega lesa, ki spodbudi rast novih poganjkov.
Glede na čas rezi grmovnice razdelimo v dve skupini:
Grmi, ki cvetijo še pred sredino junija kar pomeni spomladi, cvetijo na lanskih poganjkih. Obrežemo jih takoj po cvetenju. Takšni grmi so forzicija, japonska kutina, dojcija, kerija, spomladi cvetoče medvejke, vajgela idr.
Grmi v drugi skupini, kot so poleti in jeseni cvetoče medvejke, petoprstnik, listopadne vrste češmina in drugi, pa cvetijo kasneje od sredine junija naprej, in cvetijo na letošnjih poganjkih. Obrezujemo jih pozno pozimi ali zgodaj spomladi.
Vzpenjavke (liane) so grmi katerih veje in vejice niso samonosne, se vzpenjajo po opori, tako da se naslanjajo, oprijemajo plezajo ali ovijajo okoli opor. Glede na način vzpenjanja razlikujemo popenjavke, oprijemalke, plezalke in ovijalke. Po velikosti so visoke nad 10 m, srednje visoke od 4 – 10 m, nizke so manjše od 4 m.
Po saditvi preden začne vzpenjavka odganjati izberemo 3-4 poganjke, ki jih določimo za oblikovanje rastnega ogrodja. Preostale dele pa močno porežemo. Izbrane poganjke pritrdimo na oporo, tako da že nakažemo smeri njihovega razvoja. V naslednjih letih bomo še naprej vzpodbujali rast izbranih poganjkov, druge pa bomo odločno rezali. Ko se vzpenjavke izoblikujejo, na splošno ne potrebujejo kakšnih posebnih obrezovalnih posegov, izjema so le posebno močne vrste, pri katerih je občasno treba zadržati rast (obrezovanje dvakrat na leto) ter izrezovanje in s tem sprostitev prostora. Če na primer glicinije, dresen, bignonije prepustimo same sebi, izgubijo okrasno privlačnost in se spremenijo v preplete listov in vej ter dobijo zanemarjen videz.
Druge vzpenjavke pa se razvijajo zmerno in niso potrebne posebnega obrezovanja pač pa imajo rade nekatere druge gojitvene potrebe, na primer talno zastirko. Z zastiranjem zavarujemo rastline pred zimskim mrazom in ohranjamo vlažnost tal v poletnem času. Pri tem uporabljamo izredno majhne in manj močne grmovnice posajene blizu vzpenjavk ali zastirko iz listja ali lubja.
Nekaj specifičnih posegov, ki so potrebni za pravilno vzdrževanje vzpenjavk:
Wistreria sinensis: če želimo razvoj omejiti na določen prostor, ukrepamo po cvetenju, to je poleti na letošnjih vejah, tako, da jih skrajšamo na 20 – 30 cm, potem pa jih pozimi spet skrajšamo na 3 – 4 brste, iz katerih se bodo razvili novi cvetovi.
Lonicera caprifolium: Poganja zelo veliko dišečih cvetov od aprila do poznega poletja. Ko se kovačnik stara, na vrhu rad razvija gost preplet vej, pri tleh pa se goli in tvori močne rozge. Če želimo ohraniti rastlino, da bi bila obraščena od tal do vrha, vsako leto obrežemo krošnjo, za 50 % razredčimo in skrajšamo novo rast. Poganjke krajšamo od 15 – 30 cm nad tlemi. Izrezujemo poškodovane veje ter poganjke.
Clematis sp.: Srobote delimo na dve skupini: botanične ali malocvetne, ki cvetijo spomladi ali začetku poletja (C. alpina, C. montana) in hibridne z večjimi cvetovi, ki cvetijo od junija do konca septembra. Prve so krepke in rustikalne in ne potrebujejo obrezovanja, razen, če jih je treba zadržati zaradi omejenega prostora. Pri srobotih, ki cvetijo spomladi obrezujemo po cvetenju. Če jih hočemo zadržati, pri dnu odstranjujemo najstarejše, suhe in šibke veje, tako da spodbujamo nastajanje novih poganjkov. Ta postopek ponavljamo na dve, tri leta. Cvetne poganjke za naslednjo rastno dobo oblikujemo na dozorelih steblih, skrajšamo vsak poškodovan poganjek do zdravega para brstov ali do glavnega stebla.
Campsis radicans: Hitro rastoča vzpenjavka bujne rasti. S koreninami, ki poganjajo iz debla se vzpenja. Sprva potrebuje nizko rez, s katero je treba izbrati in usmeriti glavne veje. Ko pa rastlina doseže zaželeno velikost, obrezujemo spomladi, ko zadržujemo pretiran razvoj, na stranskih vejah pa puščamo 5 – 6 brstov, da se iz njih razvijejo poganjki, na katerih bo cvetje (enoletni poganjki). Stare primerke poskušamo pomladiti tako, da rastlino v zimskem času obrežemo čisto pri tleh, v naslednji sezoni odstranimo najšibkejše poganjke in ohranimo le dve do tri močne veje, ki jih privežemo na oporo.
Odstranjevanje odcvetelih socvetij (štiri tedne po cvetenju) – pri delu bodimo previdni, kajti pod mestom lomljenja izraščajo mladi poganjki, ki so zelo krhki in se hitro odlomijo.
Pomladitev rododendronov. Pomladitveno rez opravimo aprila in do prihodnje vegetacijske dobe grm ponovno ozeleni.
Zalivanje – obvezno pred začetkom zime, pozimi, ko zemlja ni zmrznjena, pa tudi marca, ko so obdobja brez padavin. Med rastjo ne smemo dovoliti, da se listi povesijo in sušijo. Zalivamo z deževnico.
Gnojenje – večji so listi, večja je potreba po gnojenju. Gnojimo od aprila naprej s specialnimi gnojili za rododendrone, ki jih vkopljemo v tla in pazimo, da ne poškodujemo plitvih korenin. Pomanjkanje dušika povzroča rumenenje listov, pogosta kloroza je zaradi pomanjkanja železa v premalo kislih tleh – zaradi pomanjkanja hranil so pogostejše bolezni in napad škodljivcev.
Zastirka – sleči z plitvimi koreninami zelo slabo prenašajo okopavanje, ki postane zaradi uporabe zastirke nepotrebno.
Vzdrževalna rez – redno obrezovanje je najpomembnejše opravilo za vse oblikovane žive meje. Čim pogosteje obrezujemo živo mejo, tem lepša in bolj enakomerna je njena podoba.
Obrezovanje prosto rastoče žive meje
Čas obrezovanja prosto rastoče žive meje: spomladi cvetoče grmovnice, kot so forsitija, lipovka, zgodnja relika, japonska kutina, obrezujemo po cvetenju, tisto drevnino v živi meji, ki prenese pomlajevanje, lahko pozimi po potrebi tudi pomladimo, pri čemer odstranimo večje dele rastlin, iglavcem porežemo vrhove, ko dosežejo želeno višino, poleti in jeseni cvetoče rastline obrezujemo pred cvetenjem, spomladi.
Prosto rastoče ali nestrižene žive meje obrezujemo in strižemo toliko, kolikor je potrebno:
Obrezovanje strižene žive meje
Velikost in obliko, razvoj in rast strižene žive meje uravnavamo z rednim striženjem in pomlajevanjem. Oblika in velikost žive meje se začneta snovati z oblikovalno rezjo že pri vzgoji sadik. Oblikovanje posameznih rastlin, preide v oblikovanje skupin rastlin, kjer se ne ukvarjamo več s posamezno rastlino, marveč s skupino rastlin, ki oblikujejo mejo kot celoto. Obliko in velikost, ki ju uravnavamo z oblikovalno rezjo najprej pri posameznih rastlinah, potem pa pri celotni živi meji, končno vzdržujemo z rednim striženjem.
Ker kljub rednemu striženju živa meja postaja iz leta v leto večja in se ji hkrati morda spreminja tudi oblika, jo občasno pomladimo. Pri tem seveda upoštevamo, da večina iglavcev ne prenese izdatnejšega pomlajevanja in da nanj tudi druge rastline reagirajo različno.
Čas obrezovanja strižene žive meje
Vsaka živa meja potrebuje najmanj eno obrezovanje na leto, zato zanje uporabljamo rastline, ki prenašajo rez. Najboljši čas za to je konec junija okoli šentjanževega (24. junij). Listnata drevnina takrat zaključi prve poganjke, prične se drugo poganjanje. Pomemben vzrok za ta termin je zaščita ptic. Zgodaj poleti so ptičji mladiči godni za letenje in zapustijo gnezda.
Za večino vrst rastlin, ki so bolj močno rastoče se priporoča striženje 2x v letu. Prvič strižemo konec februarja ali začetek marca in sicer ob dneh, ko ne zmrzuje (npr. Carpinus). Drugič strižemo živo mejo, ko se začetna rast nekoliko umiri, to je konec junija. Močno rastoče žive meje, kot so gaber, maklen ali liguster, je poletno obrezovanje zelo priporočljivo.
Zadnjič lahko strižemo mejo, ko se rast konča in les še dozoreva v avgustu. Poznejše obrezovanje ni priporočljivo, ker se morajo sveži poganjki do jeseni še okrepiti (umiriti rast). Če obrezujemo prepozno, nove veje do zime ne olesenijo (ne dozorijo). Šibko rastoče strižemo samo spomladi, zimzelene žive meje režemo po junijski rezi še drugič v avgustu.
Pravilo oblikovanja strižene žive meje
Živa meja potrebuje oblikovalno rez. Praviloma mora biti živa meja na vsak višinski meter ožja za 10 cm, da bodo dobile spodnje veje dovolj sončne svetlobe. Taka živa meja tudi bolje kljubuje debeli snežni odeji in vetru.
Vrhnjih poganjkov določenih rastlin ne skrajšujemo toliko časa, dokler ne dosežejo predvidene višine. Vse do takrat bo živa meja pri vrhu sicer rahla in nerazvejana, vendar se bo s kasnejšim obrezovanjem zgostila. Zato pa jo redno obrezujemo pri straneh, da jo oblikujemo in gostimo.
Večina živih mej, ki jih gojimo v Srednji in Južni Evropi, je oblikovana v obliki ravnega vrha. Čeprav je zaradi oblikovanja in gojenja zgornja površina lahko tudi ukrivljena.
Spoznali smo pomen nege in vzdrževanja okrasnih rastlin. Dejstvo je, da je potrebno rastline negovati, da bodo tudi v starosti vitalne in zdrave. Na ta način bodo pomembno vplivale na podobo javne krajine in ne bodo predstavljale nevarnosti za prebivalce. Zato je najpomembneje dobro poznati rastline, jih razlikovati in vršiti na njih primerno nego.
Preverite svoje znanje v naslednjem kvizu in preverite, ali ste razumeli vsebino tega poglavja:
